Odnos domorodnih Indijancev do smrti je za zahodnjaka morda malce bizaren. Zgodbo o obisku pokojnih duš je še mogoče sprejeti, čeprav je nenavadno, da bi duše, ki ne živijo v zemeljskem času in prostoru, morale priti ravno na grob, kjer je strohnela obleka njihovega zemeljskega telesa, saj lahko pridejo kamorkoli, tudi na prijaznejša mesta. In čeprav je celonočno slavje na mrzlih betonskih kriptah precej nenavadna, a zanimiva etnološka ostalina, je nekako teže razumeti vse te hudiče in peklenska bitja, v katera so našemljeni ljudje, predvsem pa v groteskne pošasti in okostnjake oblečene mladiče, celo dojenčke z vražjimi rožiči na glavah. V angele ali druga nebeška bitja v tistih treh dneh ni bil odet nihče. Kot da so vse duše odšle v globine pekla ali pa kot da je pekel in vsa zla bitja njegovega prostranstva pravzaprav tisto, česar se živi najbolj bojimo, in jih ravno s podobami na kostumih nekako sprejmemo, jih naredimo za nekaj vsakdanjega, česar se ni treba bati, kar nas ne plaši. Kot da nas je strah tistega, česar ne vidimo, tisto pa, kar vidimo, izgubi svojo strašljivo moč.