Prvega so vaščani postavili leta 1966, in sicer iz drogov električne napeljave, nanje nasuli gramoz iz potoka, preko njega pa so kar nekaj let lahko vozili tudi vozovi in celo avtomobili, je povedala Jelica Koršič, ki je z besedami slikala včeraj z danes in simbolizirala most med množico domačinov, ki so se z vseh strani zgrinjali na slavnostni prostor, s sabo nosili pladnje in košare domačih dobrot, ko so medtem v ta lep namen še iz domačij plapolale zastave. Morda za koga res nič posebnega takle lesen mostiček, vendar ima za vaščane Arnovega sela in Dolenje vasi – obe vasi spadata pod KS Artiče - poseben, zgodovinski pomen. Bil je vez med Arnovčani in Dolenjevaščani, preko njega so se tkale sosedske in prijateljske vezi, utrjevale sorodstvene, Arnovčani so hodili v Dolenjo vas, kjer so imeli polja in lepa poznanstva. Pred desetletji so gospodinje v potoku Močnik prale in splahnjevale perilo, rekle so ji žehta, stali so mlini – Pintečev, Adamčkov, Škofov, Zorkov. V potoku so se kopali otroci, gradili so jezove, se v njem naučili plavati, skrivoma so lovili ribe, pekli koruzo in krompir in se lepo imeli, je otroške radosti iz pozabe oživljal Milan Brečko. Nasploh se je ob potoku in v potoku odvijalo življenje. Ko je zob časa opravil svoje in so drogovi strohneli, ko je ostala le brv in se je dalo priti čez Močnik samo še peš in ker je tudi brv pod težo skrbi in opravkov tukajšnjih ljudi omagala, je dozorela Milanova odločitev. «Takrat, ko sta neko nedeljo k nam na obisk želela prijatelja, pa sta lahko prišla le do potoka, čez pa ne, saj si čez strohnelo brv nista upala,« je pripovedoval z zanosom in veseljem ter nadaljeval: »No, po nekaj poskusih sta se le okorajžila in prišla čez, ženska sicer s podrgnjenimi nogami, ker je šla čez sede, sem sklenil, da je treba ukrepati. Pa se je začela akcija. Najprej pogovori s krajevno skupnostjo Artiče, da bi na tem mestu zgradili betoniran most. Odgovor je bil »ne«, ker tega niso dovolili naravovarstveniki, smo pa dobili privoljenje za leseno brv in obljubo, da bo krajevna skupnost prispevala material, delamo pa naj sami. Na Gozdnem gospodarstvu Brežice smo nabavili hrastov les, ki smo ga s pomočjo vaščanov razžagali in pripeljali k potoku, krajevna skupnost pa je zgradila temelje. Potem smo položili trame in pohodne deske in tako smo 11. decembra lani lahko prvič prečkali strugo potoka preko tega mostu. Letos smo pri GG-ju nabavili še nekaj lesa za zaščitno ograjo ter podaljšali temelje, da bi se most lepo vključil v okolje. Upam in želim, da se bomo na tem lepo urejenem prostoru v prihodnje vsaj nekajkrat na leto srečali, rekli kakšno resno in šaljivo, se pogovorili, si priredili kakšen piknik ali zabavo. Vsem domačinom, sprehajalcem, pohodnikom, kolesarjem in motoristom pa želim, da bi jim ta mostiček dolgo služil. Kljub temu, da se nam vedno nekam mudi, si vzemimo čas in postojmo na njem, kajti žuborenje vode pomirja in ugodno vpliva na našo dušo.« Seveda pa so ljudje tu vedno trdo delali. Delo so si lajšali s pesmijo. Tudi ta »zaključek, ki je okrasil delo«, so si ozaljšali s pesmijo, ko so Fantje artiški obujali stare domače in so Žerjavovi fantje iz Spodnje Pohance z inštrumenti in melodijami tkali malo že pozabljen s sedanjim časom. Natja Jenko Sunčič