"Črniuc!" je izdavil šef. "Hilton!" je porekla sedaj zaprisežena vegetarijanka. In sem se, medtem ko mi je slina tekla v čevelj, domislil menda edinega imena, ki mi je ostalo v spominu iz z izključno dunajskimi šnicelni, pomfrijem in kokakolo zaznamovanega otroštva. Kot kaže, se pri Črnivcu (ali Hiltonu) držijo preverjenega recepta izpred desetletij, saj v hiši nasproti kapelice z solzečo se Marijo, v za gorenjske razmere lepo, skromno urejenih kamrah levo in desno od šanka, pod začuda živimi lončnicami na oknih, vse, kar leze in gre, mlati le eno. Hrustljavo, zlato zapečeno skorjo in mehko sredico tenko odrezanih, za malo nogometno igrišče velikih dunajcev, zaradi katerih bi človek ubijal, lagal in hodil v službo. e zaradi tega, morda ne ravno modernega, a do potankosti izpiljenega izdelka domače obrti, bi si Črnivec zaslužil priporočilo, ki se ga ne bi veselili le jagri za kapitalcem, kakršnega ne moreš pokončati doma. Ker pa nam žilica in konzumerska dolžnost nista dali, da se ne bi vtaknili v vsako dlako, smo preverili tudi drugo ponudbo iz pravzaprav odvečnega, kar na mizo postavljenega jedilnika. Kakor nam je razložila gospa Marta, smo naleteli na lovopust, čas za zorenje klobas v zaseki in domačih salam, ki niso in niso hotele priti iz sušilnice. A če je njihovo odsotnost vzeti za jamstvo, da ne prihajajo od nikoder drugod, in če je soditi po budjoli, ki je ni bilo tako sram, da se ne bi prikazala z roko v roki z lepo ostrim hrenom, se tudi ljubiteljem suhih mesnin pri Črnivcu ni bati razočaranja. Srebutarji bodo veseli tudi srebanja rezancev v močni goveji juhi, kakor se bodo zapriseženi sovražniki hišne specialitete lahko odteščali z izvrstnim dušenim krompirjem, spodobno ocvrto postrvjo in telečjo pečenko, pečenicami ali krvavicami brez odvečnega sala ali hrustanca in popečenimi rezinami savinjskega želodca, medtem ko verjetno ne bodo prav navdušeni nad usahlo svinjsko pečenko ali hišno različico dušenega zelja in repe. Črnivcu pravzaprav manjka le eno: da bi občutke na jeziku - ob podmeni, da ste prišli jest v strogo specializirano oštarijo - zaokrožil v slave dostojni umetniški vtis: bataljon verodostojno zlajhanega porcelana, predvsem jušnih skodel (uh, inox), ter kmetsko čokatih kozarcev, ki bi, skupaj z že prisotnimi poliči in četrtinkami, prispevali k furmanskemu vzdušju. Predvsem pa bi se bilo treba podrobneje posvetiti vinu, da ne bi na jedilniku pisalo le buteljke, v čašah pa prečudno dehtel Batičev črnikasti, recimo mu cabernet sauvignon, menda ponesrečeni, sladkasti plod pridobivanja slovenskega portovca, ali kaj. Vinho porto?