Po podatkih, ki so dostopni Banki Slovenije, je zdravje javnih financ solidno. Problem je bolj njihova struktura, ki je prizadeta tudi zaradi vstopa v EU, saj prioritetno financiramo kmetijstvo, schengensko mejo, šele v ozadju pa je uresničevanje lizbonske strategije, ki med drugim postavlja temelje za dvig konkurenčnosti. Prerazporejanje sredstev iz kmetijstva v sektorje, ki spodbujajo regionalni in tehnološki razvoj, je zato težko uresničiti brez hudih konfliktov, sploh v Sloveniji, kjer je za vsak strukturni premik potrebno ogromno usklajevanja. Če bomo predolgo čakali s strukturnimi spremembami, se nam bo zgodilo to, kar se je Nemcem, ki so morali med drugim bistveno globlje zarezati v socialne pravice, kot bi, če bi se reform lotili prej. Treba je nadaljevati zdaj zastavljeno plačno politiko v javnem sektorju in jo nadgraditi s tem, da bi menedžerjem v javnem sektorju dali več možnosti za prerazporejanje sredstev znotraj sistemov, ki jih vodijo. Vodstva ministrstev bi tako odgovarjala za razvojne cilje, z menedžerji pa bi se dogovorila o njihovi izvedbi in pogojih, ki jih zahtevajo uresničitve teh ciljev. Izkušnje v svetu kažejo, da so se bolje od strogo hierarhičnih sistemov obnesli decentralizirani sistemi.