Čeprav nisem užival sproščenosti in neodvisnosti vsaj povprečno premožnega državljana katere od zahodnih držav, sem vendarle bil na varnem pred številnimi vsakodnevnimi težavami, ki so pestile moje sodržavljane. Po Sovjetski zvezi smo povzeli sistem privilegijev, ki je veljal za ljudi na vodilnih in drugih pomembnih položajih, torej za tako imenovano "nomenklaturo". Začelo se je že leta 1945, ko so funkcionarji, znanstveniki in drugi, za režim še posebno pomembni ljudje dobili dodatne količine blaga, ki običajnim smrtnikom ni bilo dostopno. Kasneje so se ti privilegiji še povečali in ministrstvo za zunanjo trgovino je poskrbelo, da so bili privilegirancem na voljo tudi kakovostni zahodni izdelki in ne samo drugorazredno domače blago. Pri tem je seveda veljala stroga hierarhija - posebne trgovine, ki so prodajale najbolj kakovostno zahodno blago, so bile dostopne članom politbiroja, in potem, ko so si oni izbrali tisto, kar jim je bilo všeč, so prišli na vrsto ministri, za njimi pa mi, sodelavci obveščevalne službe. Priznam, da sem bil preveč neodločen, da bi se uprl tem privilegijem, ki so me dvigali nad vsakdanjo sivino. Nekaj let kasneje sem to priznal tudi študentom, ki sem jim predaval o življenju v nekdanji NDR in so me spraševali o teh posebnostih takratnega vzhodnonemškega življenja. Poudaril pa sem jim tudi to, da bi, v primeru, če bi padel v nemilost in bi izgubil svoj položaj, ti privilegiji na mah usahnili.