Hudo obupana sem šla na polikliniko, ki je v Njegoševi ulici, saj sem čisto po naključju ugotovila, da je imela mama tam svojega psihiatra. Ko sem mu povedala, kaj se je z njo zgodilo, ni našel lepe besede zame. Resno me je gledal in mi s strogim glasom, ki ni trpel ugovora, povedal, čeprav je najbrž videl, da sem v stiski, da on ni kriv za »mamin nočni pohod.« Pa ga sploh nisem mislila ničesar obtožiti. Tja sem prišla le po kakšen koristen napotek, kako naj z mamo ravnam in po napotnico za Psihiatrično kliniko, da bi jo imela pri roki, če bi jo potrebovala. Dal mi jo je.