»Na puško morate paziti kot na punčico svojega očesa. Ona je del vašega telesa: če zanjo ne skrbite, se pokvari. Vsak večer jo morate skrbno očistiti. Nikoli pa ne smete pozabiti: ta puška je vaše življenje. Če jo izgubite, izgubite svoje življenje. Ta puška je vaša žena, vaš sin. Tega nikoli ne pozabite!« Kmalu je kalašnikovka postala del mene. Z njo sem spal v spalni vreči, s seboj sem jo jemal na molitev v mošejo, v vsakem trenutku sem vedel, kje je. Vendar puška ni bila nikoli nabita. Takšno je bilo pravilo. Če nismo bili na straži, smo morali svoje strelivo vedno hraniti ločeno od puške, sicer bi lahko prišlo do nesreč. Glede orožja so bili naši vaditelji še prav posebej pozorni. Nekega večera sem sedel pred mošejo z Ibn al-Šejkom in drugimi brati. Medtem ko smo se pogovarjali, sem se poigraval z ročico zaklepa, jo napenjal in sproščal. V nekem trenutku sem jo nepremišljeno potegnil povsem nazaj in slišal se je glasen klik. Seveda se ni nič zgodilo: četudi bi imel naboje v magacinu, bi moral pritisniti na petelina, da bi sprožil strel. A to ni stvari v ničemer spremenilo. Ibn al-Šejk je slišal klik in se takoj obrnil k meni. »Abu Imam,« je rekel s strogim glasom, »ti veš, da se ne smeš igrati s svojo puško. Alo, gremo! Teci v breg in nazaj!« »Kolikokrat?« »Dokler ti ne rečem, da je dovolj.« Tako sem moral tekati kot za stavo. Poleg tega da sem bil utrujen že od jutranjega urjenja, sem se čutil še krivega. Ko pa sem čez kako uro slišal glasen pok in je kakih petnajst metrov od mene zažvižgala krogla ter se raztreščila ob skali, sem vedel, da je kazni konec, in vrnil sem se v taborišče. Ko sem bil v Haldanu, sem bil večkrat kaznovan. Če sem pošten, lahko rečem, da nihče ni bil tolikokrat kaznovan kot jaz. Preprosto, nisem se pustil, da bi me Ibn al-Šejk in drugi vaditelji ustrahovali. Kmalu so me vsi imeli za klovna. Ko sem Čečenom prevajal iz arabščine v angleščino, sem vedno dodal kakšno šalo, da so se smejali, s čimer pa sem jezil vaditelje. Ibn al-Šejk me je zaradi tega pogosto grajal, prav tako tudi ob večernem pouku, ko sem počel iste stvari. Čečeni se niso mogli