V Veliki Britaniji zdravniki predpisujemo zdravila po predpisanem obrazcu, stroške za zdravila pa uravnava vlada. Toda zdravniki imamo pri predpisovanju zdravil proste roke. Upoštevati moramo le strokovne usmeritve, torej klinične indikacije za predpisovanje posameznega zdravila. Vlada oziroma ministrstvo za zdravstvo določa, da moramo bolnikom z znaki ateroskleroze predpisati ustrezna zdravila (statine). Pri drugih bolnikih je meja za predpisovanje statina več kot tridesetodstotna stopnja tveganja (sešteti dejavniki tveganja); priporočila britanskega kardiološkega združenja za preventivo bolezni srca in ožilja pa pravijo, da je treba statin predpisati, če je stopnja tveganja petnajstodstotna ali višja. Torej bi lahko rekli, da je ministrstvo za zdravstvo v Veliki Britaniji konservativnejše od nas kardiologov. Sicer pa je pomembno še nekaj: stroški za zdravljenje bolnikov z velikim tveganjem niso le posledica stroškov za zdravila. Tu so tudi stroški diagnosticiranja, različnih preiskav, predvsem vseh laboratorijskih, potem stroški terapije in zdravljenja samega. To je zares velika naložba. Zato je povsem primerno, če strokovno združenje ali pa vladni oddelek odloči, da imamo toliko in toliko izurjenih strokovnjakov v državi zato, da se bodo posvetili določenemu krogu prebivalstva z visoko stopnjo tveganja. Zdaj pa je odvisno, katero mejo tveganja izbereš. Najvažneje je, da bodo tisti, ki so nad to mejo, od zdravljenja zanesljivo imeli največjo korist.