Zanimiv fenomen mariborskih delavskih predmestij je Hutterjeva kolonija na Pobrežju. Zgrajena je bila leta 1937, postavilo pa jo je »društvo za starostno preskrbo delavcev tekstilne tvrdke Hutter in drug« v Mariboru. Kolonija je štela dvajset enonadstropnih hiš in je bila v primerjavi z drugimi delavskimi kolonijami bolje komunalno urejena. V hiše je bila napeljana voda iz skupnega vodnjaka, urejena je bila tudi kanalizacija. Zanimanje za najem stanovanj je bilo med delavci tovarne Hutter sicer veliko, toda med najemniki so prevladovali zlasti kvalificirani delavci, ki so ob dobrih plačah tudi edini zmogli plačevati 300 din mesečne najemnine (op. cit.: 47–48). Na splošno lahko rečemo, da je gradnja delavskih kolonij tudi v Mariboru pred drugo svetovno vojno sledila podobnim težnjam, kakor jih poznamo iz razvitejših industrijskih središč. Tudi tu se je »kapital zavedal pomena nerešenega stanovanjskega vprašanja, ki je lahko pripomoglo k uporom in tako zmanjševalo produktivnost ali povzročilo zelo povečano povpraševanje po stanovanjih, zato dvigovanje najemnin in končno večje stroške za reprodukcijo delovne sile. To je bil motiv za gradnjo delavskih kolonij, saj so tovarnarji z izgradnjo le-teh svojo delovno silo nastanili v ‚poceni‘ stanovanja in se tako zavarovali