Scenarij zmanjševanja kmetijskih zemljišč se odvija po uteženem postopku. Bistvo sedanje ciljne proizvodnje je v spodbudah, katerih cilj je, da kmet proizvede kar največ mleka in mesa, teh spodbud pa vlada ne povezuje z zahtevo po ustrezni obdelavi kmetijske zemlje. V takih razmerah kmet ne ocenjuje gospodarnosti pridelave na kmetiji kot celoti, ampak vrednoti vsako parcelo kmetijskega zemljišča posebej. Če ugotovi, da se mu na nekemu zemljišču pridelava ne izplača, jo prepusti zaraščanju. Država pri kmetijstvu dejansko vzpodbuja le kratkoročni gospodarski kriterij, zanemarja pa druge funkcije kmetijstva. Tako se pojavljajo obdobja, ko se zaradi povišanih nakupnih cen močnih krmil, stroškov za reprodukcijo črede, amortizacijskih stroškov ali podobnega, živinoreja več ne izplača. Kmetje zagrozijo z opuščanjem prireje, zaposleni v infrastrukturi se zbojijo za zaslužek, zato ministrstvo doseže višjo ceno mleka in mesa. Da bi izboljšali gospodarnost prireje, kmetje povečajo stalež živine, zato potrebujejo več krme. Več voluminozne krme najlaže pridelajo tako, da posejejo več njiv s silažno koruzo. Beljakovinske krme ne pridelujejo doma, ampak močna krmila dokupijo. Cena močnih krmil je odvisna predvsem od tečaja dolarja, in ker je ta že dalj časa visok, je kmetovo povečanje dohodka odvisno predvsem od opustitve drage voluminozne krme z marginalnih pašnikov in travnikov in njeno nadomestitvijo s ceneno in izdatno koruzno silažo ali koruzo za zrnje z najboljših njiv. Tako je z vsakih povečanjem cene živinorejskih proizvodov pridelovanje krme na marginalnih travnikih in pašnikih v primerjavi s koruzo gospodarsko manj zanimivo. Potek je podoben izštevanki, pri kateri izginjajo kmetijska zemljišča; travniki in pašniški ter slabše njive, ki so bili lani na meji rentabilnosti, so od letos prepuščene zaraščanju in drugo leto se jim bodo pridružila zemljišča, ki so postala marginalna letos. V manj kot desetletju smo zgubili nad 100.000 ha travnikov in pašnikov (po kmetijskem popisu 97 je sedanje stanje 265.500 ha) in nad 30.000 ha njiv (sedanje stanje 170.000 ha), delež koruze na njivah se je povečal na 46%, kar je daleč v Evropi, stalež živine znaša 523.000 GVŽ, ta v povprečju predstavlja 1,13 GVŽ/ha vse kmetijske zemlje, oziroma 3 GVŽ/ha njiv. Ker večine travnikov, pašnikov, vinogradov in sadovnjakov kmetje ne gnojijo s hlevskim gnojem in ker nad 20% kmetij živine sploh nima, od živinorejskih kmetij pa jih ima 53% le 14 GVŽ, je razvidno, da preostali kmetje mnogokrat dajejo na njive več gnojil organskega izvora, kot bi ga smeli dajati po naših in evropskih predpisih. Posledica je prekomerno izpiranje dušika in drugih hranil v podtalnico. Ker gospodarska nujnost kmete sili v pridelavo le ene do treh poljščin, lahko le na 20% njiv izvajajo okolju ustrezen kolobar.