odpreti kot pri vključevanju v EU, sočasno pa se odpoveduje koristim, ki jih daje članstvo v EU, na primer: financiranje razvoja manj razvitih članic ali njihovih regij, kolektivna zaščita nekaterih sektorjev, zlasti kmetijstva, krepitev kolektivne pogajalske pozicije in tako dalje. Zelo na kratko, popolna globalizacije pomeni vso tisto liberalizacijo, ki jo je potrebno izvesti v primeru vključevanja v EU, in še več, ob tem pa se moraš odpovedati nekaterim koristim, ki izhajajo iz članstva. Ne najmanj pomemben pri tem je seveda tudi varnostni vidik. Varnostni pa tudi politični vidiki vključevanja v EU so namreč vsaj toliko pomembni kot ekonomski. Obenem pa kot majhno gospodarstvo zaradi omejenih možnosti realno ne moremo izkoristiti vseh prednosti, ki jih sicer ima globalizacija pred regionalnim povezovanjem. Vključevanje v EU je zato najboljša rešitev med različnimi alternativami, ker bolje kot druge maksimira blaginjo prebivalstva, ker so stroški vključevanja manjši kot v primeru alternativnih rešitev ter koristi relativno večje oziroma jih je sploh moč udejaniti. V globalnem scenariju nekaterih na papirju boljših rešitev namreč ni mogoče udejaniti. Nikakor pa ne gre idealizirati članstva v EU. Gotovo le-to prinaša niz stroškov, zlasti na kratek rok, medtem ko so koristi bolj posredne - vpliv na povečano produktivnost, ekonomijo obsega, krepitev inovativnosti oziroma tehnoloških sposobnosti, večja konkurenca in tako dalje oziroma se bodo udejanjale bolj na dolgi rok. Res pa je tudi, da so mnogi stroški, ki jih radi pripisujemo vključevanju v EU, dejansko stroški tranzicije, torej stroški, ki bi nastali v vsakem primeru le zato, ker prehajamo na tržni sistem. Vendar pa zato, ker so alternative polnopravnemu članstvu šibkejše in ker to slabi pogajalsko pozicijo, ne gre obupavati. Pogajalski položaj se lahko tudi v takih primerih krepi, če sočasno s pogajanji o polnopravnem članstvu krepiš globalizacijo svojih gospodarskih stikov, če diverzificiraš svoje mednarodne ekonomske povezave in če uspešno dokazuješ, da širitev EU ni le v interesu kandidatk, pač pa tudi v življenjskem interesu članic. Gre za zgodovinsko priložnost, da se Evropa prvič v zgodovini združi na miren način, stroški širitve pa so za članice v primerjavi z morebitnimi stroški nestabilnosti in manjše varnosti, kot kaže polpretekla zgodovina, bistveno nižji. Dr. Marjan Svetličič, dekan Fakultete za družbene vede