S. Dragoš si je privoščil precej agresivno metodo. Očita mi laži in me poziva: »Zato vas javno pozivam, gospod Stres, da konkretno navedete vsaj enega sociologa religije, ki je v zvezi s tem osnutkom kadarkoli rekel ali zapisal karkoli, kar bi lahko imeli za izraz 'bojevitega antikatolicizma'.« Na ta poziv se sicer ne čutim dolžnega odgovarjati, ker svoje trditve o antikatolicizmu naših sociologov religije nisem omejil na razpravo o osnutku tega zakona, vendar tudi za tak odgovor nisem v zadregi. Na posvetu, o katerem polemiziramo, je namreč dr. M. Smrke izjavil: »Primeri tega, kako so tako rekoč testisi družbenega telesa, policija in vojska, kritična točka in kako se skuša iz tega metastazirati v druge organe, predvsem v organe izobraževanja oziroma v glavo, so primeri tega, kako se skuša v policiji in vojski vzpostaviti nekakšno intimno zvezo med Katoliško cerkvijo in državo, npr. prek gostovanj policijskih oziroma vojaških orkestrov in šefov na Brezjah; prek tega, da država na svoje stroške tiska katoliške molitvenike v količini 9000 izvodov ...« Vsi vemo, na kaj meri prispodoba metastaze. Nadalje je duhovna oskrba vernih vojakov in policistov normalen pojav tudi v najbolj laiziranih državah, kakor sta Francija in ZDA. Končno pa je čista neresnica, da je država na svoje stroške tiskala vojaške in policijske molitvenike. Na svoje stroške jih je izdala in tiskala Slovenska škofovska konferenca. Vojaški kaplani tiskajo na svoje stroške vse druge publikacije, ki jih izdajajo za svoje potrebe. »Bojeviti antikatolicizem« nekaterih naših sociologov religije je po moji oceni v tem, da še vedno ohranjajo pri življenju stališče, da je Katoliška cerkev naš notranji sovražnik. Nekoč je veljala za sovražnika »socialistične družbene ureditve«, danes pa velja pri njih za sovražnika laične države, pri čemer se njihovo pojmovanje laične države komaj kaj razlikuje od ustavno preseženega komunističnega omejevanja vere za strogo zasebnost, kar velja tudi za A. Markovčiča. Posledica tega je, da tudi take pojave, ki v drugih, celo zglednih laičnih državah veljajo za povsem normalne, pri nas ti sociologi ocenjujejo kot »intimno zvezo med Katoliško cerkvijo in državo«.