Ena od zadnjih velikih raziskav (pred časom sta jo pripravila Center za mednarodno konkurenčnost in Združenje za tisk in založništvo pri Gospodarski zbornici) ponuja v analizi stanja ob drugih neveselih ugotovitvah tudi to, da leposlovje na policah knjigarn izpodrivajo vsakršne druge knjige, od slovarjev, enciklopedij in učbenikov do otroških knjig, k njegovi nekonkurenčnosti pa prispeva med drugim tudi slabšanje bralnih navad (nekateri ne berejo in ne kupijo nič, drugi kupujejo in berejo več kot večinski bralec v tujini, ta statistična čudaškost pa se še potencira) in nestimulativna davčna politika (slovenski DDV na knjige bo četrti najvišji v EZ). Poleg tega se je trend, ki ga je bilo pred leti opaziti v evropskih založništvih, preselil tudi v Slovenijo - založniki so na zmanjšano povpraševanje odgovorili z več naslovi, s tem pa so se znižale naklade in zmanjšali dobički. Analiza ob tem navaja nekaj več kot zgovornih podatkov: k večji prodaji, po kateri tako hlepijo založniki, obremenjeni z milijonskimi zalogami, bi menda pripomogle nižje cene, saj je največ vprašanih v anketi odgovorilo, da bi kupili kako knjigo več, če bi bila cenejša za četrtino cene. In smo spet pri ceni izdelave knjige; tu so očitno rezerve, o katerih bi »usmerjevalci razvoja« lahko še premišljali: slovenski založniki morajo pri produkciji knjige upoštevati bistveno višje stroške storitev (sem so všteti avtorski honorarji, stroški tiska in drugo) kot pa konkurenti v državah EZ. No, znižanje avtorskih honorarjev (ki so se v zadnjem desetletju tako in tako realno hudo znižali) ne bi rešilo še ničesar, avtorje pa lahko lepo pogreje podatek, da je drugi najvišji odhodek, ki bremeni realizacijo slovenskih založnikov, strošek plače, saj v bruto znesku dosega skoraj triintrideset odstotkov celotne realizacije (in je potemtakem vsaj za petnajst odstotkov višji kot v državah EZ). Povedano v ekonomističnem jeziku raziskave: po deležu bruto plač v dodani vrednosti se založništvo z okrog devetdesetimi odstotki uvršča med plačno najbolj obremenjene v dejavnosti, višina urne bruto plače pa je v založništvu knjig med najvišjimi v industriji in jo presega za petinštirideset odstotkov. Omenjena analiza kot protiukrepe za izboljšanje stanja omenja izboljšanje notranje učinkovitosti založb, od mogočih podpornih ukrepov vlade pa omenja, da je ministrstvo za kulturo na področju podpore knjige in še posebej slovenskega leposlovja pred tremi leti uvedlo programsko in projektno sofinanciranje, ki naj bi oba odpomogla zagatam založnikov, na avtorje, ki jih na primer Finska podpira z več kot sedemdeset odstotki vsega knjigi namenjenega subvencijskega denarja, pa ni do nedavnega pomislil nihče.