Prosim vas lepo, čemu ta depresija, ta defetizem, ta črnogledi pesimizem? Ker kakorkoli si že vzel in sprejel, vlak, ki je vozil do prestolnice je imel običajno zamudo in odpravnik na postaji je še vedno ždel na šanku oltarju in gledal prenos drugega teka veleslaloma iz Kanade. Malček napihnjen, rdečih lic in oči je strmel v televizijski zaslon, kot da se bo tam odločila usoda naroda. Sam nikoli nisem točno vedel ali bom prispel do prestolnice, v eni od borš sem tovoril štiristo izvodov knjige Trkaj, trkaj na nebeška vrata, v drugi pa kar nekaj vina, žganice in suhih domačih klobas kupljenih v Eurozinu. Skromno sem upal, kot že velikokrat, da v prestolnici prodam kakšen izvod in pokrijem del stroškov tiska. A upanje v tem poslu umre prvo. Zato ni bilo druge, kot da sem spil pločevinko piva, zvestoba do groba in se temačnih misli zazrl v nebo.