Z Lavoslavom Schwentnerjem se je v našo kolektivno podzavest umestil pramodel slovenskega založnika, ki je predvsem kulturni delavec s poslanstvom. Avtorji slovenske moderne in njeni sopotniki so od svojega založnika pričakovali, da deluje kot mecen, in Schwentner je to dejansko počel, ko je Ivanu Cankarju plačeval predujme za obljubljene in deloma tudi nikoli napisane knjige. Hkrati pa so Schwentnerju njegovi avtorji javno odrekali pravico, da bi bogatel; to bi bilo tako rekoč nemoralno, ne glede na to, da je v avtorske honorarje, stroške tiska, prodaje in drugo vlagal svoj kapital. Schwentner se je v slovensko zgodovino zapisal predvsem kot za slovensko literaturo zaslužen založnik, kakšno je bilo njegovo poslovanje, pa ni znano. Ustvaril se je stereotip, kot se je na drugi strani ustvaril stereotip o revnem literatu (ne glede na to, koliko je dejansko zaslužil in kako pametno ali nespametno je s tem denarjem ravnal) in prek šolskega znanja postal nekaj samoumevnega. Oba stereotipa sta obilno živela v času socializma, ko smo bili vsi enaki, vsako bogatenje pa vnaprej sumljivo.