Napoleon III. (Charles-Louis Napoléon Bonaparte (1808-73) je bil tretji sin Louisa Bonaparta, Napoleonovega brata in kralja Holandije ter Hortense de Beauharnais. Po padcu Napoleona I. je dolgo živel v izgnanstvu v Švici, po smrti edinega sina Napoleona I., rimskega kralja, pa je postal bonapartistični pretendent za francoski prestol in je dvakrat poskušal strmoglaviti kralja Ludvika Filipa. Prvič je bil pregnan v ZDA (1836), štiri leta pozneje pa se je lotil neuspele boulonske zarote. Leta 1848 se je vrnil v Francijo in bil po sprejetju nove ustave decembra izvoljen za predsednika francoske republike. Leta 1852 se je dal po državnem udaru, s katerim je razpustil parlament, okronati za cesarja Francije. Najprej je podpiral boj Italijanov za združitev ( risorgimento ), kljub temu pa je leta 1859 v Villafranci podpisal mirovno pogodbo z Italijo. Njegovo liberalno cesarstvo je razširilo pooblastila zakonodajne skupščine in odpravilo omejitve državljanskih svoboščin. Ker je podcenjeval Bismarcka, je dopustil, da ga je s svojo bojevito brzojavko iz Esma izzval in povzročil francosko-prusko vojno, ki je pokopala drugo francosko cesarstvo. V bitki pri Sedanu 2. septembra 1870 je bila njegova vojska premagana, njega pa so Prusi ujeli in odstavili.