Slovo od oaze in pozdrav puščavi, ki je ni ne konca ne kraja. Skoda le, da so mestne oblasti bližnje Ice (pet kilometrov od Huacachine) odločile, da bodo smeti odlagali nedaleč stran od oaze. In škoda, da veter kar zmerno piha in razpiha na tisoče vrečk po zlato rumenem pesku. A vozniki poskrbijo, da tega ne opazimo, saj vsak ovinek speljejo s polno hitrostjo in bolj ko je sipina visoka, raje skoraj skočijo čeznjo, da nam srce malce hitreje razbija po strmnem spustu navzdol. S polno hitrostjo. V bugiju. In potem še enkrat. Na vrh v avtu, navzdol z desko. Po pesku sandboarding. Ta je še pred nekaj leti veljal za eksotiko, danes pa prav vsak turist v Huacachini poizkusi deskati. Eni stoje, kot na snegu (bolj ali manj uspešno), drugi pa tudi tu iščejo še več zabave in adrenalina: spustijo se leže z glavo naprej na najbolj strmih sipinah, nase pa naložijo še koga. Nedvomno bo v Huacachino prišel skorajda vsak, ki potuje po Peruju. Vredno je.