Direktor je umirjal žogo, bradati gospod je stresal šale, ki so se jim vsi smejali, le Prašnikar ne. Zgolj vljudni he, he, pa je bilo vsega konec. Druge misli, druge skrbi, za pobarvana jajca mu zanesljivo ni bilo niti malo mar. Pa čeprav je bila šunka, vsaj po bradačevih besedah, najboljša, kar jih je snedel zadnje čase. In sva sedela tam med vsemi, ki jim obložena miza ni teknila. Čuden občutek, čeprav šunkina mast na popečenem kruhu še ni puščala napovedi, da bi se utegnil želodec zmrdniti. Komu mar, saj imamo rupurut. Čas za slovo, novinarji ne smemo biti dolgo v taki družbi ali pa vsaj ne bi smeli biti. Za druge človeku tako ni mar, vsak pač vesla po svoje.