kom, v ta namen imamo šole, kjer vpeljava učitelj mladež v pravo življenje …« Od tedaj so, po povezovalkinih besedah, za šolo nastopali tako svetli kot temni časi. Da je ta dan gotovo eden najsvetlejših, priča tudi prisotnost predsednika Državnega zbora. Pred mikrofon je povabila dr. Franceta Cukjatija, ki je dvig nove (prenovljene) šole iz nesreče primerjal z mitološkim feniksom, ki vedno znova vstaja iz pepela: »V tem primeru je tako kot z vsakim človekom: nesreča ga lahko popolnoma zlomi, lahko pa vstane in postane še močnejši. In tako je bilo v Borovnici. Imate razširjeno šolo z mnogo novega, še boljšo kot pred požarom.« S pohvalo vsem, ki so sodelovali pri obnovi šole, je nadaljeval: »Naj bo obnova šole vzpodbuda za naprej, kajti kot ste dokazali, če si podate roke, lahko dosežete veliko.« Pri tem je vzel za primer nadučitelja Paplerja, kateremu so ob prihodu streljali z možnarji. Vsa vas ga je bila vesela in ga je nemudoma vzela za svojega. »Bil je podjeten, zavzet in sposoben, a če ne bi imel podpore krajanov, ne bi uspel. To je zakonitost vsake javne službe, vsake javne funkcije. Naj bo učitelj še tako dober vzgojitelj, brez sodelovanja staršev ne bo uspel. Naj bo župan še tako zavzet za svojo občino, ne bo uspel, če ne bo deležen zaupanja in sodelovanja občanov. Naj bo vlada še tako kvalitetna in sposobna, ne bo uspela v svojih načrtih, če ne bo podpore v narodu. Čim pomembnejši je program, tem pomembnejše je zaupanje in podpora tistih, ki jim je program namenjen.« Za skladbo v izvedbi ŽPZ Tonja, ki je za 130. obletnico šole še kako primerna – Stoji učilna zidana – so učenci predali besedo ravnateljici ga. Nataši Lipovšek - Hrga. »Vsak otrok ima svoj prvi razred, svojega prvega učitelja, svojo prvo šolo. Moja prva šola ni bila tu, v Borovnici. Še danes se je spominjam. Spominjam se, kako sem se 1. septembra veselila vstopiti v lepo šolo. Pa ni bilo tako. Tudi pri nas so se dela malce zavle-