Velikanje je bil, kot navajajo viri, plečat in močan kot medved, bil pa je tudi vsaj za glavo večji od domačinov. e sama njegova pojava jim je tako vlivala strahospoštovanje, še posebej pa jih je hajduški pop prevzel, ker je govoril njihov jezik in - nosil orožje. No, resnici na ljubo so se domačini do njega, vsaj prvi dan, obnašali spoštljivo samo tja do prvega mraka ... Ko pa je enkrat padla noč pač niso mogli iz svoje kože in so ga v župnišču kratkomalo skušali okrasti, vendar jih je z nekaj streli iz revolverja pregnal. V nekem sporočilu je zapisal: "Ob takih dogodkih sem spustil dva ognja v zrak!" Sicer pa je bil vseskozi v nevarnosti zaradi razbojnikov, saj so v takratnem času, tako ljudsko izročilo, v Roveriji umorili kar nekaj duhovnikov. Zato je Velikanje vedno nosil orožje pri sebi in še celo maševal je z nabitima pištolama na oltarju.