Čeprav nizozemskega slikarja spremljata stereotipa, ki ju velja razsvetliti − ni si odrezal vsega ušesa, marveč le delček, in ni si vzel življenja, ker naj nihče ne bi prepoznal njegovega talenta, saj je v pred smrtjo dobil več potrditev o neizpodbitni vrednosti njegovega slikarstva − je o njegovem življenju znano domala vse. Bil je izredno dejaven: v zadnjih desetih letih pred samomorom je ustvaril vsa svoja dela − 900 slik in 1100 risb, najboljša dela pa je naredil v zadnjih dveh letih. Nesporno je, da je bolehal za epilepsijo, trpel pa je tudi za bipolarno motnjo. Bil je strasten kadilec, poleg tega je pil preveč kave in alkohola, kar je dodatno poslabšalo njegovo zdravje. Jedel je malo, včasih zaradi pomanjkanja, spet drugič zaradi neurejenega življenja, ki mu je prineslo kup razočaranj. Bil je večkrat nesrečno zaljubljen, nerazumljen v svoji družini, ki je bila strogo religiozna in ga je obremenjevala, če ne štejemo brata Thea, uspešnega galerista, ki mu je vedno stal ob strani in ga tudi denarno podpiral. Ta je nekoč o svojem bratu dejal, da bo nekega dne v slikarstvu postal to, kar je v glasbi Beethoven. Toda veliki Vincent ni našel izhoda iz ene od svojih kriz, ki so označile njegovo življenje. Življenje si je vzel s strelom iz revolverja in dva dni zatem umrl z besedami: "Žalost bo trajala večno."