Minula sobota in nedelja sta znova dokazali, da je avtomobilska dirka 24 ur Le Mansa dirka vseh dirk. Za sodelujoče avtomobilske (gumarske, naftne in druge spremljajoče) znamke in dirkače, pa za blizu 300.000 obiskovalcev. Tu se obrne toliko denarja, da lahko o njem samo sanjate. Predvsem pa gre za veliki happening, pri čemer za mnoge samo dogajanje na dirkališču niti ni najbolj pomembno. Glavno je, da se dobi parkirni prostor, pa še kakšen kvadratni meter ob njem za šotorček, stole, žar in velike hladilne torbe s pijačo. Družbo imate s seboj, brez težav jo dobite ob dirkališču. Če ste ob tem še strasten navijač določene znamke ali dirkača, je zadovoljstvo popolno. Ali pa razočaranje ob porazu. Oba razloga sta dovolj trdna, da se na veliko pije.Tako je v Le Mansu, mestu dobrih dvesto kilometrov zahodno od Pariza, že dolgo. Verjetno ni bilo kaj dosti drugače že davnega leta 1923, ko so dobrih 17 kilometrov dolgo progo prevozili 128-krat (2209 kilometrov) in dosegli povprečno hitrost 92 km/h. Dirke so zatem pripravili vsako leto z izjemami leta 1936 zaradi stavk v avtomobilski industriji ter v letih 1940–1948 zaradi druge svetovne vojne. Sprva sta se na ubijalsko naporni dirki menjavala dva voznika, 1977 so prvič poskusili s tremi, kar je zadnjih 24 let pravilo. Med tovarnami je s številnimi avtomobili absolutno najuspešnejši Porsche, ki je v zadnjih treh desetletjih prejšnjega stoletja osvojil 16 zmag, pred njim jih je devet nanizal Ferrari, skupaj z nedeljsko pa jih je osem (le leta 2003 je bil boljši Bentley) v tem tisočletju pobral Audi. Z njim se je tudi začelo novo obdobje v tekmovanju Le Mansa, ko se je na dirkališču pred tremi leti pojavil motor na dizelski pogon audi R10 TDI in ostal tudi po koncu prejšnjega tedna nepremagan. Lani se je pojavil drugi »dizelaš«, peugeot 908 Hdi FAP, in takoj zasedel drugo mesto. Letos, na 76. izdaji 24 ur Le Mansa, pa poskrbel, da je bila dirka še posebej vznemirljiva, saj sta se Audi in Peugeot (vsak s po tremi dirkalniki) lovila domala vseh 24 ur. Peugeot je bil znova drugi, po daleč boljših časih na treningih in s prvimi tremi mesti na startu dirke. Posebna zanimivost tega tekmovanja je že od samega začetka menjavanje voznikov. Zdaj še bolj, ko se zamenjujejo po trije na avto. Kar pomeni vsaj 32 postankov od začetka tekmovanja v soboto od 15. ure pa do nedelje ob treh popoldne: dirkalniki pripeljejo k boksom v grobem na 50 minut zaradi dolivanja goriva, novih pnevmatik in manjših popravil, zamenjava voznikov pa je približno na poldrugo uro. Vmes je še marsikaj nepredvidljivega – tudi najboljši se zaletavajo, zavrtijo na progi ali zdrsnejo v »zavorni« pesek. Gledalce takšna 24-urna dirka precej utrudi, tako da zaležejo za nekaj časa v avtu, šotorčku ali na blazini v travi. Ampak dirko kljub temu »spremljajo«, saj je motorni ropot strahoten in neprestan. Le Mans je posebnež tudi zaradi dolge proge (13.629 metrov), manj kot tretjino tekmovalci opravijo na dirkališču, ostalo pa na običajni krajevni cesti, ki se znova vrne na dirkališče. Le Mans je od nekdaj privabljal množice ljudi, med njimi nekatere znane osebnosti. Spodbudil je tudi filmske ustvarjalce, ki so pogosto podlegli dirkaški tematiki. Starejše generacije se bodo zagotovo spomnile enega najboljših »dirkaških« filmov Le Mans s slovitim Stevom McQueenom, ki za najbolj vratolomne scene ni potreboval dvojnika, saj je bil sam izvrsten voznik in je celo kolebal med kariero filmskega igralca in profesionalnega dirkača. Ali pa slavnega režiserja Clauda Leloucha, znanega tudi po tem, da so ga zaprli, ker je z dirkačem formule 1 v ferrariju, s kamero pripeto na prednji odbijač, drvel zgodaj zjutraj s 140 km/h skozi center Pariza. Dirko v Le Mansu je uporabil za slavni in nagrajeni film Moški in ženska z nepozabnim parom Anouk Aime in Jean-Lous Trintignant (zaljubljeni dirkač). Le Mans s svojo 24-urno dirko ostaja pojem v dirkaškem svetu. Zaradi dolžine (letos 5193 kilometrov), trajanja, naporov (povprečna hitrost zmagovalnega avta je več kot 216 km/h!), ki jih bolj ali manj uspešno prenašajo avti, dirkači in številna spremljevalna ekipa. Nenazadnje tudi zaradi ogormnih finančnih vložkov, ki jih velika moštva vlagajo v tri vrhunska (tekmovalna) vozila, devet izvrstno plačanih dirkačev in vse druge stroške. Ampak nanje so pripravljene tudi množice obiskovalcev, ki za najboljšo vstopnico (treningi in dirka, dostop do moštev, parkirišče) plačajo 460 evrov, navadna vstopnica stane 62 evrov, da je točeno pivo po 4,80 evra, pa tako nikogar več ne skrbi. 24 ur Le Mansa je samo enkrat na leto, kot novo leto. Zato so božički in v drugačne maske napravljeni navijači nekaj običajnega. Kot tudi pisana mednarodna druščina, iz katere izstopajo Britanci s svojimi najbolj usekanimi retro športnimi dvosedi brez strehe. Sicer pa je lilo tako močno, da je voda pod vrati preprosto odtekala iz teh vozil. Pa tudi dirkaških prototipov. V zaprtih peugeotih so bili dirkači bolj suhi, v odprtih audijih pa so imeli boljši pregled v nalivu. Kar je menda tudi pripomoglo k dvojni osmici: toliko lemanskih lovorik imata od nedelje Audi in njegov najuspešnejši dirkač, Danec Tom Kristensen. A kot so povedali po dirki, zmagoslavja še ni konec. Nanj upajo tudi pri Peugeotu, pa drugih razgrajaških bencinskih prototipih, kot so pescarolo judd, lola aston martin, porsche RS spyder, corvette C6 R, ferrari F430 GT. inula sobota in nedelja sta znova dokazali, da je avtomobilska dirka 24 ur Le Mansa dirka vseh dirk. Za sodelujoče avtomobilske (gumarske, naftne in druge spremljajoče) znamke in dirkače, pa za blizu 300.000 obiskovalcev. Tu se obrne toliko denarja, da lahko o njem samo sanjate. Predvsem pa gre za veliki happening, pri čemer za mnoge samo dogajanje na dirkališču niti ni najbolj pomembno. Glavno je, da se dobi parkirni prostor, pa še kakšen kvadratni meter ob njem za šotorček, stole, žar in velike hladilne torbe s pijačo. Družbo imate s seboj, brez težav jo dobite ob dirkališču. Če ste ob tem še strasten navijač določene znamke ali dirkača, je zadovoljstvo popolno. Ali pa razočaranje ob porazu. Oba razloga sta dovolj trdna, da se na veliko pije.