Spal sem debelo in obilno kot kakšna rastlina čez zimo. Sploh me ni motilo vedno zelo hrupno nočno življenje v tisti ozki stranski uličici pod našim balkonom, ki je bila podnevi sicer namenjena zgolj odlaganju smeti, ponoči pa so tam razni hudobneži pretepali svoje žene, ljubice ali morda zgolj varovanke. (Čeprav sploh nisem razumel, kaj natanko naj bi v prevodu babe cvilile s svojimi visokimi zamorskimi glaski, se nisem mogel znebiti trdnega prepričanja, v tem pa me je potrjevala tudi melodija vrišča, da so tja gor v ozko špranjo, kjer se je med hišami razpiralo nebo, v obupu jodlale, ovbe, ovbe, pa kaj sem ti storila, le kaj sem grdega storila, potem so padale focke in je telo hrupno zgrmelo med prevračajoče se kante in cvilež se je prelil v tožno hlipanje, ooo, ovbe, ovbe, ovbe.) Pogosto, vsaj nekajkrat na noč, so se tam zgarbali tudi dedci med seboj, včasih le dva, večkrat pa trije in več, vse tja do deset. Ta mikastenja so bila bolj tiha, le veliko sopenja, renčanja in stokanja je bilo čuti, a so zato prevrnjene kante ropotale bolj ostro in vztrajno, včasih pa je zabevskala celo pištola.