Tadej je pripravil žur, šlo je za nekakšno parodijo dneva mladosti, zbral se je številen trop njegovih strankarskih somišljenikov in, hvaljen Jezus, strankarskih občudovalk. Na kanapejih so bila raztresena brhka telesca, a tudi na mizah so ležali kanapeji, okrašeni z bizarnimi morskimi in eksotičnimi sadeži. Naštel sem dvaintrideset vrst različnih penin; Tadej mi je pojasnil, da številka simbolizira njegovo starost in pozicijo znotraj strankarske hierarhije. Močna stranka, ni kaj! Po žretju, pitju, obilnem zakajanju in vdihavanju dišečih praškov je gostitelj ugasnil nature design lestence in prižgal televizijo. Ha, sem pomislil, porniči, dolgčas, a ni bilo tako, na ekranu se je pokazal stadion, na njem je potekala proslava v čast pokojnega maršala Tita. Nekaj ganljivega je bilo v teh nastopih, treba je reči, da so bile proslave identiteta komunistične ideologije, njen najpomembnejši organ. Čas liberalizma niti slučajno ne more spraviti skupaj tako dovršenih ritualov, kot je bila, denimo, Titova štafeta. Zanimivo: kot bi Tadej uganil, o čem razmišljam, je prekinil projekcijo, v salon so iz stranske sobe vdrle mlade deklice, oblečene v telovadne majice in hlačke in pred nami uprizorile happening. Učinek je bil grotesken: japijevska publika je odprtih ust strmela v umetno resničnost izpred petdesetih let! Je ljudi šokirala simbolična uniformiranost nastopajočih? Ali tipi ne vidijo, da danes ni nič drugače, da pripadajo kloniranim stajam občudovalcev določene glasbene skupine, mode, novodobne sekte, določene pilule, računalniškega programa, ritmičnega stroja? Jaz vidim, zato se odzivam času primerno: zob za zob, oko za oko, amoralnost za amoralnostjo. Še vedno bolje, kot da bi postal Slovenian Psycho. Meni je všeč tudi tisto, kar je prikazen minulega, denimo Matjaževa odštekana glasba, kar pa ne pomeni, da mi ne bi smela biti všeč Matjaževa krvoločna ženskica.