Že izbira časa, v katerem so socialdemokrati minulo soboto sklicali svojo drugo konferenco stranke, pove marsikaj o tem, kako drugačni so lahko politični cilji, če svoje interese uveljavljaš s pozicij vladajoče stranke, kakor pa če kot opozicija zgolj neusmiljeno kritiziraš vladne odločitve. Predvideno je bilo namreč, da bo konferenca nekaj tednov prej. Takrat, ko je bila SDS še v opoziciji. Resda je bila načrtovana sredi vladne krize. Torej spet takrat, ko nihče ni mogel natančno predvidevati, kako se bo razpletla. Toda argument, zakaj je bilo treba konferenco prestaviti, je bil nekoliko nenavaden: da je težko sprejemati kakršne koli sklepe, če ne veš, kaj se bo zgodilo v prihodnje, so pojasnili. Ne zveni preveč prepričljivo, kajne? Še posebno, ko gre za stranko, ki neprestano poudarja svojo načelnost. Zakaj bi se morali sklepi konference stranke v opoziciji razlikovati od sklepov iste stranke, ko pride v vlado? Saj naj bi vendar vsaka stranka, ne glede na to, v kakšnih političnih vodah se giblje, neomajno zagovarjala svoj program in temu ustrezni naj bi bili tudi sklepi? Ali pa se morebiti cilji in interesi prilagajajo spremenjenim političnim pozicijam?