Totalitarizem pozna zgolj enotno mnenje, ki duši vsa druga: širijo ga usmerjeni in nadzorovani mediji, varuje pa politična policija. Vendar tudi v demokracijah razmere niso ravno idealne: najpogosteje je slišati najmočnejše in najbogatejše, uveljavlja pa se "rumeno" povprečje. Oblast želi novinarje spremeniti v državne uradnike, ki propagirajo vladno politiko, kapital pa novinarje kot svoje uslužbence prisiljuje v oglaševalsko dejavnost. Eno in drugo je v popolnem nasprotju z izhodiščnimi zastavki misli o svobodi medijev, kjer je že Montesquieu pisal, da je njihova glavna naloga v spodbujanju refleksije, rušenju gospodujočih mnenj, nadzoru oblasti in v osvobajanju državljanov strahu pred vsako obliko despotizma. Na Slovenskem je nekdanje komunistične diktatorje, ki so avtoritarno nadzorovali medijski prostor, nadomestila posebna oblika medijske svobode, v kateri si je cenzura nadela rokavice. Kapital budno pazi, da medij ne bi dregnil v interese svojih lastnikov (si lahko predstavljate, recimo, da bi Delo kritiziralo poslovno vodenje Pivovarne Laško?) in da so medijske pištole obrnjene v pravo smer. V imenu tržnega gospodarstva obenem niža stroške dela in znižuje socialno varnost novinarjev. Politika pa si je ustvarila sistem državnega medijskega lastništva, kjer si vpliv na delovanje medijev zagotavlja skozi zakonodajo in državno-gospodarske korporativne povezave. Še vsaka nova slovenska vladna koalicija - ali pod hegemonijo LDS ali SDS - se je potrudila najprej izrabiti in poglobiti medijsko sprevrženost, ki so jo omogočili politični predhodniki. Dokler je stranka v opoziciji, besno kritizira medijsko nesvobodo, ko pa prevzame oblast, se ob zgovarjanju na prejšnje oblastnike kameleonsko prelevi v še močnejšega medijskega monopolista.