Kaj si lahko o tem sporu misli povprečen državljan katere izmed obeh držav, ki nima neposrednega vpogleda v zakulisne politične igre obeh političnih elit, niti samega predmeta spora ne pozna v podrobnosti oziroma je z njim seznanjen le iz poročanja množičnih medijev? Povprečen Slovenec čuti krivico in spor dojema kot nepravičen, ob tem se zgraža nad retoriko hrvaških politikov in medijev ter se počuti neprijetno, ker je njihova država v očeh evropske skupnosti izpadla kot krivec za zdrahe in kot država, ki izsiljuje. Stališča slovenskih politikov dojema kot pravična, njihove izjave pa kot zmerne in spravljive, včasih še celo preveč diplomatske … Toda, če spremljamo dogajanje na Hrvaškem, opazimo, da se tam dogaja nekaj podobnega. Tudi naši južni sosedje dojemajo zahteve hrvaške diplomacije kot upravičene in tudi oni se čutijo ogoljufane. Hrvaški državljani se zgražajo nad predrznostjo slovenske politike, ki da hoče svojo članstvo v EU izkoristiti za ozemeljske koristi. Ob vstopu Slovenije v EU vprašanje meje vendar ni bilo tako odločilno … Ob tem se nam nehote vsiljuje stališče, da je vse skupaj zgolj posledica zaslepljenosti hrvaške javnosti, ki je podvržena medijski in politični manipulaciji. Hrvaška je premalo samokritična in ji primanjkuje samorefleksije. Sklicujejo se vendar na argument, da pogajanja o EU ne smejo zadevati mejnih vprašanj, toda sami s tem, ko prejudicirajo mejo, delajo ravno to in zavračajo načelo pravičnosti, kar že samo po sebi pove dovolj. Stališča slovenske javnosti in tudi slovenskih medijev so mnogo bolj zmerna, realna ... Toda predstavljamo si lahko, da je položaj na Hrvaškem enak – tudi oni svoje stališče dojemajo kot bolj strpno, bolj realno in menijo, da so nam že tako ali tako popuščali preveč. Ali lahko torej sklepamo, da je naš pogled bolj realen, pogled drugih pa zaslepljen, ko pa druga stran sklepa na enak način? Odgovor na to razmišljanje bi lahko bil – gre sicer za zanimivo spoznavno vprašanje, toda v marsikaterem vidiku nepomembno. Gre za navzkrižje interesov in pravičnost nima pri tem pomembne vloge, je kvečjemu izgovor. Gre za diskurz moči in retorike, ne pa upravičenja. Tako politiki povečini niti več ne govorijo o pravičnosti, temveč o državnem interesu. Tudi obojestranska skupina strokovnjakov za vprašanje meje sporoča, da so nekatera vprašanja politična in jih stroka ne more rešiti. Med interesi in pravičnostjo pa več ni posebno močne povezave. Mimogrede – to po vsej verjetnosti za slovenske interese ne pomeni nič posebno dobrega, kljub posredovanju EU. EU je sicer meddržavna organizacija, ki naj bi presegala zgolj kratkoročne medsebojne interese in zasleduje nekatere na idealih zastavljene cilje. Toda ne smemo pozabiti, da gre vseeno za organizacijo, ki se ne more izogniti politično ekonomskim interesom. Zasledovanje državnih interesov, ki meji na izsiljevanje, je v EU stalna praksa. Hrvaška s svojim trgom, ki je mnogo večji od slovenskega, in s svojimi naravnimi lepotami, ki bodo tako postale lažji 'plen' vlagateljem iz EU, kljub našemu članstvu v EU, ni v tako slabšem pogajalskem položaju proti Sloveniji, ki je, zaradi svoje majhnosti, strateško pomembna zgolj kot tranzitna država. Kljub temu da gre za spor interesov, je zanimivo, kako težko je najti kompromis, saj se vendar pogosto sprejemajo odločitve v škodo države, ki stanejo enormne količine finančnih sredstev in ki sicer lahko povzročajo razne afere, toda nimajo tako odločujočih posledic. Eden od razlogov je, da imajo vodilni politiki v takem meddržavnem sporu popolno podporo javnosti in, presenetljivo, tudi opozicije. Vsako popuščanje ali kompromis bi pomenila izdajo nacionalnih interesov in možnost opozicije, da okrepi svoj položaj. Ali so torej ozemeljski interesi bolj pomembni kot zgolj denarni interesi? Vsaka oblast si je umazala roke z raznimi špekulacijami v gospodarstvu, zato se vsaka kritika lahko spodbija z argumentom – saj ste vendar vi počeli iste, če ne celo hujše stvari. In ekonomske napake so popravljive. Težko popravljive, ampak neprimerno lažje popravljive kot napake, ki stanejo ozemlja. Ko se državna meja večstransko ratificira in mednarodno prizna, so spremembe meja v sodobnem svetu praktično nemogoče. To očitno vedo tudi politične stranke. In stranke v opoziciji prav zato nikoli ne pozabijo izpostaviti vprašanja meja in opozarjati na vsako potezo, ki bi lahko državo stala košček ozemlja. Meddržavni spor je tako zaradi notranje politične dinamike obsojen na pat položaj. Po tej logiki mišljenja je spoznavni vidik oziroma način, kako državljani dojemajo meddržavni spor, še kako pomemben. Določa namreč možnosti, znotraj katerih lahko vodilni politiki rešujejo spor, ne da bi si pri tem zbijali politične točke. In če gremo v obratni smeri – tako je tudi razumljiva že slišana obtožba, da mediji ogrožajo državni interes. Pri tem se odpirajo zanimive etičnopraktične debate. Ali naj mediji stremijo k objektivnosti in s tem ogrozijo državni interes? Ali lahko zaradi tega država vpliva na medije? Ali naj zastavlja nerazumne cilje, igra umazano igro in tako doseže državne interese? Odgovor na ta vprašanja pa še dodatno zaplete dejstvo, da četudi se ena stran odpove taki logiki mišljenja, ne da bi se ji tudi druga stran, prva potegne krajšo.