Italijani so postali dobre volje. Njihova valuta, lira, ni bila že dolgo toliko vredna, kot je v zadnjih dneh. Tudi svetovni gospodarski tokovi so jim postali zelo naklonjeni. Zdaj samo čakajo, kdaj se bodo otresli še nalepke "evropskih drugoligašev". Nad rezultati zadnjih volitev v Italiji se svet ni zamislil, kot so menili nekateri. Napovedovali so namreč, da bi zmaga levice prinesla Italiji še šibkejšo vlogo v hierarhiji svetovnih velesil. Resnici na ljubo so to opozarjali predvsem Italijani, tisti, ki so z zmago levice največ izgubili. Največji zaveznici Italijanov, katoliška cerkev in ZDA, sta dali vedeti, da ju rezultati volitev sploh ne zanimajo, ampak da je najpomembneje, da Apeninski polotok končno dobi vlado, katere dolžina vladanja ne bo šteta le v mesecih. Nekatere značilnosti italijanskega političnega prizorišča nam je predstavil Domenico Mennitti, dolgoletni senator italijanskega socialnega gibanja, bivši neofašist, ki se je svojim funkcijam v stranki odrekel, ko je v stranki prevzel vodilno vlogo Gianfranco Fini. Za Mennittija je bila skrajno desničarska usmeritev novega vodje le pretirana. Preselil se je v novinarske kroge in pomagal uredništvom nekaterih dnevnih časopisov. Z Berlusconijevim vstopom na politično prizorišče se je pridružil gibanju Naprej, Italija. Postal je nacionalni koordinator gibanja in eden od ustanoviteljev Pola svoboščin. Ko pa je videl, da njegovi kolegi gibanja niso sposobni preoblikovati v politično stranko, je prekinil svoje delo v politiki in s patronatom gibanja Naprej, Italija ustanovil dvomesečnik Ideazione. Na več kot dvesto straneh objavlja šestkrat na leto članke o politiki, kulturi in umetnosti. Namenjen je predvsem političnim somišljenikom, italijanski desnici.