Slovenska diplomacija se je vendarle odločila, da kadrovsko okrepi svoje vrste, predvsem v slogu, da lahko samo mladi, izkušeni, šolani in profesionalci, ne pa strankarski protežiranci, našo državo potegnejo iz svetovne anonimnosti. To so obljubljali vsi dosedanji zunanji ministri, to so obljubljale vse dosedanje vlade in temu cilju se nezadržno bližamo. Resda diplomatska šola zunanjega ministrstva že dve leti producira deset do petnajst novih, z vsem znanjem in diplomatskim šarmom opremljenih diplomatov, ampak strankarske izkušnje so le izkušnje in temu se ni kar tako odpovedati. Kot briljantno, koalicijsko "neobremenjeno" potezo lahko denimo štejemo sklep, da našo državo na Kitajskem diplomatsko predstavlja nekdanji obrambni minister Tit Turnšek, ne pa nekoč predvideni in potem umaknjeni Marcel Koprol, ki bi štiri leta razlagal Kitajcem, da je komunizem največji opij za ljudstvo. To, da je novopečeni diplomat prišel iz vrst SLS in da je bil obrambni minister, je samo pozitivno, kajti znano je, da Kitajska še vedno veliko da na kmečko populacijo, ki je tudi naši SLS mila, in tu torej ne bi bilo težko najti veliko stičnih točk, hkrati pa je več kot zaželeno, da Slovenija po "nategu" z Izraelom poišče novega, solidnejšega dobavitelja orožja, kar Kitajska prav gotovo je. Kandidatu prav tako ne gre očitati pomanjkanja mednarodnih izkušenj, saj je v času ministrovanja sprejel vsaj 27,5 tuje delegacije. Za vrhunec "nestrankarske" usmeritve naše diplomacije lahko štejemo tudi imenovanje dr. Stanka Buserja za prvega slovenskega diplomata v Švici, čeprav je nekoč oblepljen s plakati ljudske stranke kandidiral za predsednika države. V svojem prejšnjem življenju je bil namreč nikogaršnji, potem pa izrazito zelen, torej pripadnik ekološke stranke, in zato je politično in še kako drugače povsem umevno, da prav on zeleno Slovenijo predstavlja v prav tako zeleni Švici. On je sploh priročen, da združi ti dve državi, kar si vsak pošten Slovenec intimno želi, saj je kot geolog po stroki leta 1992 pred volitvami dejal, da je "sodeloval pri izdelavi geološke karte Jugoslavije, ker za geologe državne meje nikoli niso obstajale". Torej teh meja med Slovenijo in Švico prav tako ni! Oba kandidata sta zaradi svojega spoštovanja vrednega mednarodnega pedigreja (dr. Buser je vodil raziskavo bakrovega rudišča v turškem Murgulu!) zakonsko predpisano proceduro za prihodnje predstavnike naše mlade tranzicijske države v tujini opravila v rekordno kratkem roku, a jima nihče ne more očitati, da se nista vsaj za pet minut seznanila z vsemi šefi sektorjev v zunanjem ministrstvu. Ali sta si zapomnila njihova imena in morda celo obraze, je za zgodovino slovenske diplomacije povsem nepomemben podatek. Toda kadrovskih biserov slovenske diplomacije s tem še ni konec. V kratkem času je ovrgla vsaj dve obtožbi: