Spremljevalci, večinoma učitelji in vzgojitelji, ki s temi otroki delajo, pravijo, da en teden jadranja zaleže za več kot pol leta dela s skupino. »Otroci so prisiljeni teden dni živeti na zelo majhnem prostoru, z jadrnice se namreč ne moreš nikamor umakniti – morda le na krmo ali v kabino, kjer pa so takoj vsaj trije otroci. Prilagajanje je nujno, konflikte je treba reševati sproti, kujati se, vsaj dolgo časa, se ne more nihče,« pravi Helena Gril z Osnovne šole Gustava Šiliha iz Maribora, osnovne šole, v kateri otroci nesporazume, težave in konflikte že zaradi svoje drugačnosti in posebnih potreb rešujejo težje. Tanja Princes, pedagoginja s Centra za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje Vipava pa dodaja: »V tem tednu so si naši otroci nabrali izkušenj, ki jih ne bi v vsem letu. Ali pa sploh nikoli. Ne le da so se zabavali, spoznavali nove prijatelje, morali komunicirati z njimi, peli in plesali, ampak so na lastni koži občutili, kako te je lahko strah, ko se na primer jadrnica malo bolj nagne, pa tudi (in to je najpomembnejše), kako ta strah premagati.« Strahu ti, posebni otroci, pač ne doživijo vsak dan, saj jih v naših zavodih morda tudi malo preveč zavijajo v vato in jih s tem prikrajšajo za marsikatero življenjsko izkušnjo. Tudi za izkušnjo, da je po kosilu treba pospraviti in pomiti posodo, da je treba pomagati prijatelju, ki ne zmore sam čez brv na jadrnico, da je treba na kopnem manj iznajdljivega od sebe pospremiti na stranišče in potem najti svojo jadrnico in da se morajo nesporazumi reševati s pogovorom, ne s pestjo ali nasiljem. Tega so se na jadranju zelo intenzivno učili posebno fantje, ki imajo vedenjske težave in so v Domu Janeza Levca. Zato je bilo na primer za Kristjana in Braneta ter njunega vzgojitelja Tomaža Klepca jadranje posebna izkušnja. Fanta, ki sta doma problematična in se velikokrat znajdeta v konfliktni situaciji, sta bila na jadranju res vzor delavnosti in pridnosti. Skiper Ivan je samo namignil, da je treba povleči vrv ali spustiti »bokobrane«, pa je bilo že vse narejeno. Pranje jadrnice je bilo samo po sebi umevno; Kristjanu je bilo najbolj všeč, da so se na jadranju veliko smejali in da ni bilo dolgčas, Branetu, ki je pogrešal svojo Tjašo, pa to, da so nesporazume in konflikte rešili sproti, s pogovorom.