Pasja mora je napeta zgodba o strahu. Desetletni Daniel, Laura in Harry kličejo duhove, vendar jih začne v sanjah preganjati krvoločni pes, s katerega groba so ukradli nekaj kamnov. Daniel tako v svoji domišljiji ustvari pošast in spozna, da česa tako nagnusnega in strašnega še ni videl. Želel je prestrašiti Aarona, fanta, ki je vdrl v njegovo življenje, ko si je mama poiskala novega prijatelja, prestrašil pa je tudi sam sebe in svoje prijatelje. Tako kot se Maja v knjigi Janje Vidmar Klovn iz Strahovskega Dola sprašuje, ali lahko strah premagaš s smehom, tako tudi Daniel poskuša ukrotiti psa tako, da se mu posmehuje. Otroci razmišljajo: »Ko se mu bomo smejali, se bo začel manjšati. Vedno manjši in manjši bo, nazadnje pa bo čisto izginil.« A tudi to ne uspe. Daniel ugotavlja: »Ne, ne bi smel bežati pred psom, ki sem si ga sam izmislil. To bi bilo tako, kot če bi se pisatelj bal junaka svoje knjige. Avtor ga lahko kadarkoli preprosto vrže iz knjige. To pomeni, da lahko tudi jaz psa vržem iz naših sanj. Lahko ga preženem.« Knjiga govori o brezmejni moči domišljije. Nočne more se končajo, ko deček spozna resnico o psu in resnico o Aaronu. Tudi Aaron pokaže svoj pravi obraz, saj ni več vzvišen važič, poln samega sebe, ampak negotov otrok, ki se mora po smrti mame neprestano seliti. To je tudi pripoved o dopolnjenih družinah, saj statistike kažejo, da mora mnogo otrok po ločitvi staršev zaživeti z novimi brati in sestrami.