včasih pa samo z zapleti v interakcijah, ki navadno zaznamujejo odnose s stigmatiziranimi skupinami ljudi. Vloga socialne delavke ne more biti v tem, da sodi, kaj gre mešati in kaj ne. Vloga socialne delavke je bržkone v ustvarjanju pogojev, da bo sobivanje mogoče in lažje, je aktivna podpora in odpravljanje ovir, da se bodo lahko ženske s hendikepom vključile v življenje zavetišča, je pomoč pri razreševanju konfliktov, je zagovorniška drža, ki se upre predsodkom ali nestrpnim izpadom sostanovalk ipd. Pri tem ji mora stati ob strani načelna antidiskriminatorna politika organizacije, ki v teh primerih ni obstajala. Prav narobe, več omenjenih nastanitvenih oblik ima v svojem pravilniku za sprejem določbo, da ne sprejemajo duševnih bolnic oz. žensk s težavami psihiatrične narave. Iz neformalnih pogovorov z zaposlenimi v zatočiščih bi lahko izluščila vsaj dva razloga za vztrajanje pri takih pravilih. Prvi je strah zaradi pomanjkanjem znanja za delo v specifičnih situacijah (npr. ob morebitnih akutnih duševnih krizah stanovalk), drugi pa je pomanjkanje kadra in denarja, da bi zagotovili štiriindvajseturno podporo stanovalkam, ki bi to potrebovale. Včasih se strahovi premagajo povsem po naključju, kot v primeru ženske svetovalnice, ki si je še do nedavnega delila prostor z društvom Altra (osebna komunikacija). Službi sta bili zaradi prostorske bližine v pogostejših stikih, pri delu je prihajalo do plodnejših strokovnih izmenjav, saj so se lahko mimogrede kaj zmenili in svetovalke so bile pri delu z ženskami z duševnimi težavami deležne učinkovitejše sprotne strokovne podpore. Zaradi tega so v tistem času beležile večji obisk žensk s psihiatrično diagnozo. Predlogov, kako izboljšati občutljivost služb za specifične potrebe žensk, je gotovo še več. V nekaterih primerih je smiselno zagotoviti prostore ali storitve, namenjene posameznemu spolu (svetovalnice, dnevni centri, oddelki, stanovanjske skupine, pogovorne skupine). Razlogi za uvedbo prostorov, ki so namenjeni samo ženskam, so na primer želja žensk, da bi imele tako možnost izbire, specifične spolno, kulturno ali religiozno opredeljene potrebe in potreba po varnem okolju, ki je zlasti pomembna za ženske z izkušnjo nasilja ali zlorabe. Prav tako morajo biti na željo uporabnic ali uporabnikov dostopno osebje enakega spola. Psihiatrične uporabnice so o tem povedale: – Kaj mislite o tem, da bi morali biti v bolnici prostori samo za ženske? Ko gre za incest, si predstavljam, da si ženska ali dekle želi biti v takem prostoru, ne da bi … v tem času, razumete? To si edino predstavljam.