Čakanje Busheve administracije na konec izraelske ofenzive na palestinskih ozemljih pa je bilo poleg ameriškega svetovnega boja proti terorizmu delno posledica tudi napačnega tolmačenja Arafatovega ponižanja ob nedavnem vrhu Arabske lige v Bejrutu. Palestinskemu voditelju gostitelji vrha, ki je ne glede na nekatere manjkajoče arabske državnike (egiptovski predsednik Hosni Mubarak in jordanski kralj Abdulah II. sta izostala predvsem zaradi moralne podpore Arafatu, libijski voditelj Moamer Gadafi se je bal pripotovati v Libanon zaradi svoje varnosti, savdski monarh Fahd je hudo bolan, iraški predsednik Sadam Husein pa zaradi strahu pred atentatom tujih varnostnih služb nanj države ne zapušča že lep čas) prinesel zgodovinsko mirovno ponudbo Arabcev Izraelu, namreč niso dovolili neposrednega nagovora udeležencev zasedanja. Ocena, da je Jaser Arafat v zgodovini že marsikateremu arabskemu voditelju povzročil sive lase in da so ga ti zdaj dokončno siti, ima sicer določeno težo. A se arabski avtokratski voditelji še predobro zavedajo, da jim mrtev Jaser Arafat, ki bi podlegel mučeniški smrti zaradi izraelskih krogel, lahko pošteno zmeša štrene na domačem prizorišču, kjer že zdaj glas z ulice sicer je še vedno v manjšini, a vse bolj bojevit zahteva odločnejši nastop proti Izraelu.