Glavni krivec je to, da so politični cilji v vsej regiji prevladali nad ekonomskimi. V prvih nekaj letih je šlo za politično cepitev tega prostora. Nekje to ni stalo veliko, na primer v Sloveniji, drugod je stalo več, saj ste imeli vojno, z njo pa režime, povezane z njo, vse prej kot demokratične. Na prostoru med Hrvaško in Bolgarijo morate, če želite kaj prodati, preiti čez pet ali šest meja, zato je Balkan zelo drag prostor za trgovino. K temu prištejte še visoko regionalno tveganje, zaradi česar ni bilo tujih investicij. V zadnjem času jih je sicer nekoliko več, a samo zato, ker v Bolgariji, Romuniji in na Hrvaškem zdaj na silo prodajajo, ker drugega izhoda nimajo. Domače varčevanje je v regiji zelo nizko, imate predrage, majhne države z velikimi ambicijami. Imate tudi slabe gospodarske politike v skoraj vseh državah, Romunija je v tem najslabši primer, saj je v že ne vem katerem letu iskanja in konca ni na vidiku. Potem imate Bolgarijo, ki je svojo usodo prepustila valutnemu odboru in torej nima monetarne politike, videli bomo, kam bo to pripeljalo. Sem prištejte še kriminalizacijo in razpad institucionalnega sistema. Končno pa so tu Hrvaška, Bosna in Srbija, ki so edina regija v Evropi, ki je dezintegrirala v odnosu do unije: v osemdesetih letih so imele z unijo večjo stopnjo integracije, kot jo imajo sedaj, saj so v okviru SFRJ praktično že imele status pridruženih članic, zdaj pa so povsem brez. Če vzamete vse skupaj, dobite gospodarski prostor, ki ustvarja probleme, namesto da bi ustvarjal možnosti.