Za EU je izziv notranje utrjevanje in poglabljanje, investiranje v znanje in zmanjševanja zaostanka za najbolj dinamični deli sveta, zagotavljanje trajne blaginje prebivalstvu in večja vloga na svetovnem odru. Da bi dosegla takšne cilje, mora EU postati notranje trdna. A v času reševanja ustavne krize je spet postalo očitno, da manjšina blokira napredovanje EU. Kot najbolj enostaven odgovor na takšne dileme se ponuja Evropa dveh hitrosti, Evropa, v kateri poglabljanju EU naklonjene članice stkejo med sabo še bolj tesne vezi. To je zlasti očitno v primeru Britanije, ki ima s številnimi izjemami (od evra in Schengna do listine o temeljnih pravicah, pravosodja in notranjih zadev) poseben status. Dokler v povezavi ne bo jasne usmeritve, bo London vztrajal v privilegiranem položaju, v katerem lahko ohranja posebne odnose z ZDA in odklanja celovito integracijo v EU. Kljub razširjeni nenaklonjenosti Evropi dveh hitrosti (ker da bi povzročila nove jarke) je tudi na zadnjem vrhu postalo očitno, da je takšna pot neizogibna in se uresničuje sama po sebi. Je boljše različna stopnja integracije ali vztrajanje pri nižjem nivoju povezave kot posledici – kot se je slikovito izrazil evroparlamentarec Daniel Cohn-Bendit – tiranije manjšine? Bi bil novi evropski duh odgovor na dilemo? •