V svojem iskanju novega občutja kontinuitete in identitete, ki mora sedaj vključevati še seksualno zrelost, se morajo nekateri vrniti na nižje stopnje razvoja, ki jih niso razčistili tedaj, ko je bil čas za to. Potreben jim je psihosocialni moratorij za integracijo elementov identitete. Psihosocialni moratorij je obdobje iskanja samega sebe. To je nekak “time-out”, čas eksperimentiranja. Čas, v katerem posameznik čuti, da se mora o preveč stvareh odločati naenkrat ali pa prezgodaj. Vsaka odločitev mu zmanjšuje bodoče alternative, za odločitev pa še ni zrel. Pogosto se mladostniki v tem obdobju počutijo izolirane, čutijo, da čas teče in da niso sposobni ničesar urejati. Čeprav je podaljšano iskanje identitete pogosto boleče, večinoma vodi v višjo stopnjo integracije in k rojevanju socialnih inovacij. Mladostnik v obdobju moratorija išče ljudi in ideje, ki bi jim verjel. To pomeni, da išče tudi ljudi in ideje, zaradi katerih je vreden truda in predstavljajo dokaz, da je zaupanja vreden. Pubertetnik protestira zaradi vsake drobne omejitve njegove slike o samem sebi in z glasnim odporom umirja svoje pomanjkanje občutkov krivde zaradi prevelikih ambicij.