Vzgoja nikoli ni samo iniciacija v kulturo, vedno je tudi element njenega (re)produciranja, s tem pa tudi njenega preseganja, dekonstruiranja. Zato moderne oblasti v skrbi za družbeno ravnotežje svoja reguliranja javne vzgoje tako pogosto legitimirajo s sklicevanjem na odrešitev ali osrečevanje vseh kot da so sposobne zagotoviti vzgojo, ki bo zagotavljala vse obenem: tako osebno srečo (etika) kot javno (politika) in zasebno (ekonomija) blaginjo. Take ambicije danes seveda razberemo kot nadzorovano odreševanje in osrečevanje, predpostavljajo nek »najvišji« smoter in vrlino, s katerim se morajo manjšine pač pomiriti, ker sta če uporabimo Aristotelove besede po volji privržencev dane ureditve, ne pa opora ureditvi, »stopnji civilizacije«. Po Rousseauju smo v položaju, ko so sile, »ki preprečujejo ohranitev prirodnega stanja«, pač močnejše. V tem je ugotovitev razcepa med političnim in moralnim, ki je podoben tistemu med izvedenim in izvornim. Pri Hipokratu je veljalo, da je samo dober človek lahko dober zdravnik in Aristotelovo razumevanje politike je tudi v tem, da se v evdajmoniji, v srečnosti, zasebno in javno prekrijeta. Razcep zdaj ni le ugotovljen, ampak je tudi toliko razvit, da sodobnikom ker seveda ne gre staviti na takó amputirano političnost ostane le vzgoja za »moralno držo«, le vzgoja človeka. Vprašanje državljanske vzgoje trči ob povsem novi koncept: koncept človekovih pravic, pravic človeka in državljana.