ne,« je zapisal J. S. Mill leta 1836, »se vse bolj umikata izpred oči tistih razredov, ki v polnosti uživajo pridobitve civilizacije.« Zahvaljujoč »izpopolnjenim mehanskim pripravam, izvedljivim le na visoki stopnji civilizacije« lahko povzročanje bolečine prepustimo »sodniku, vojaku, kirurgu, mesarju in rablju«. Mill nadaljuje: »Iz izogibanja ne le dejanski bolečini, temveč vsemu, kar napeljuje na žaljive ali neprijetne ideje, sestoji pretežen del uglajenosti.«6 Nekaj let pozneje so tovrstna čustva napeljala britanskega popotnika Sira Jamesa Gardnerja Wilkinsona, da je skušal posredovati v obmejnih vojnah med osmanskimi vladarji Bosne in Hercegovine in njihovimi črnogorskimi sosedi. Prizadet zaradi običaja obeh strani, da sta obglavljali sovražnike in razkazovali njihove glave v javnosti, je pisal črnogorskemu episkopu in knezu vladiki Petru in dokazoval, da običaj, »tako šokanten za človeštvo«, z razvnemanjem želje po maščevanju pravzaprav podaljšuje sovražnosti. Skušal je razložiti »razliko med čustvi, ki jih vzbuja civilizirana vojna in vojno, v kateri je privzeta tovrstna raba«. Še v letu 1820, naj pripomnimo, so bile glave zarotnikov s Cato street javno razstavljene množici v Londonu.7 Zmanjšanje javnih usmrtitev sredi devetnajstega stoletja v Britaniji, Skandinaviji in Nemčiji je odražalo ne le pojav »novih civiliziranih občutkov« in nove industrijske opreme, temveč tudi strah oblasti pred neurejeno množico in njenimi razdražljivimi strastmi. Podeželske kmečke družbe, kakršne so bile tiste v jugovzhodni Evropi, so naseljevale drugačen moralni, mehanski in politični univerzum. Osmanske oblasti si niso delale skrbi zaradi puntarske drhali in so gojile svarilno javno kaznovanje. Toda same so evropsko rabo teles za kirurške poskuse in seciranje videle kot svetoskrunsko in nemoralno. Vladika Peter, ki se je še pred kratkim čutil obvezanega na običajen način maščevati turški poboj njegovih sorodnikov, je vljudno zavrnil Wilkinsonov predlog kot neizvedljiv.8