notranji bog, ki zaradi kvekerstva ne sodi v nobeno sistematično teologijo, povsem moralen subjekt, ki gre po njegovem mnenju v korak s stopnjo civilizacije in je nad verovanjem v množico duhovnih bitij, kakršna so blizu nižjim rasam.98 Takšno stališče Tylorju – celo v reformatorskem duhu – omogoča, da razume mitologijo od znotraj in da zavrača sektaško delitev, ki se je vztrajno oklepajo verniki v katoliškega in rimskega Boga, če le niso teologi prezbiterijanske Cerkve. Nesramen, prostaški, odvraten, beden, absurden: besednjak škandala ni naključen, saj se nanaša na vse fantazme drugačnosti. Primitivna bitja, nižje rase, naravna ljudstva, prvotna govorica, divjaštvo, otroštvo, demenca: to so pokrajine izgnanstva, odrezani svetovi, prispodobe izključitve. Istočasno se mitologija ob vsaki taki delitvi premesti, spremeni obliko in vsebino; tisto, kar religija postavi predse, je neverjetno; tisto, čemur se vdaja razum, je ne-razumno; tisto, kar je druga plat civiliziranega, je divje; je odsotnost, minulost ali pozabljena norost. V vsem razpravljanju, značilnem za novo znanost, je mitologija vedno obravnavana na dva načina – zdaj kot ostanek, drugič kot celota, vendar za druge. Medtem ko je v naših družbah mitologija le še diskurz o posebnostih, v deželah, od koder izvira, zajema vse, kar pripada prvotni govorici, od katere je neločljiva. Hkrati pa se zdi, da jo njena samozaverovanost, ki jo potiska v pokrajino ne-bivanja, obsoja, da je razpoznavna samo takrat, ko je ubesedena v žgečkljivem, škandal zbujajočem diskurzu. In v tej dvojni perspektivi, ki jo je odkrila ta dvoumna znanost, vznikajo vprašanja, naša vprašanja. Najbolj nadležno je zagotovo vprašanje, ki se zaradi tako nenavadnih začetkov najbolj vsiljivo zastavlja: vprašanje namreč, ali ni mitologija kot predmet znanosti s svojim dvojnim semantičnim registrom v celoti vzpostavljena na temelju učinka, ki ga sproži