Dnevnik. : Še precej daleč sem od tega, da bi lahko pravilno ocenil spust in bivanje v nedrih Speranze. Je bilo dobro ali slabo? Potreben bo dolg proces proučevanja, vendar mi manjkajo bistveni podatki. Spomin na mlako me seveda vznemirja: med mlako in votlino je neizspodbitna podobnost. Mar ni slábo zmeraj posnemalo dobrega? Lucifer oponaša Boga na svoj način, s pačenjem. Je votlina nova in še bolj mamljiva preobrazba mlake ali njeno zanikanje? Prav gotovo mi tako kakor mlaka prikliče duhove iz preteklosti, sanjarjenje o preteklosti, kamor me pahne, pa ni združljivo z vsakodnevno bitko, da bi spravil Speranzo na najvišjo možno stopnjo civilizacije. Medtem ko me je v mlaki v glavnem preganjala sestra Lucy, minljiva, nežna z eno besedo bolestna fantazija, mi votlina namenja visoko, strogo pojavo matere. Čudovit blagoslov! Nekako verjamem, da je ta dobra duša hotela priti na pomoč svojemu najbolj ogroženemu otroku in ni šlo drugače, kakor da se je utelesila v samo Speranzo, da bi me lažje nosila in hranila. Preizkušnja je seveda težka, vrnitev na svetlo še celo bolj kakor zakopanost v temi. Vendar poskušam v tej koristni disciplini prepoznati odnos matere, ki se ji je zdelo, da lahko dosežeš napredek si ga plačaš samo s hudim naporom. Kako me je ta umik pomiril! Moje življenje zdaj stoji na čudovito trdnem podstavku, zasidrano v samo srčiko skale in v direktnem stiku s silami, ki dremljeajo v njej. Pred tem je bilo v meni zmeraj nekaj nestabilnega, neuravnoteženega, ki je bilo vzrok za slabost in tesnobo. Tolažil sem se s sanjarjenjem o hiši, o domu, ki bi ga imel do konca svojih dni zamišljal sem si ga na granitnih blokih, masivnega, nerazrušljivega, postavljenega na trdnih temeljih. Zdaj ne sanjam več o tem. Ni mi več treba.