V parlamentu so bili v letih 1921 do decembra 1923 štirje slovenski poslanci in en Hrvat, zatem do konca 1928. leta dva: Josip Vilfan in Engelbert Besednjak. Oba sta nenehoma obtoževala vlado za vsak ukrep proti Slovencem in grozila, da se bodo ljudje uprli, da bo vsaka hiša postala slovenska šola in vsi starši učitelji, da bodo Slovenci in Hrvati zagotovo zdržali italijanski pri-tisk, če so več stoletji zdržali germanskega. Posebej vehementne govore je imel voditelj krščanskosocialne struje Engelbert Besednjak, spominjali so na govor, ki ga je Matteotti plačal z življenjem. Proti Gentilejevi šolski reformi, ki je "razrvala vse kulturno in socialno življenje Slovencev in Hrvatov v Italiji", je ob sleherni razpravi o proračunu nastopal skupaj s poslancema nemške manj-šine Južnega Tirola. Med drugim je decembra 1924 dejal, da italijanska šolska politika do manjšine ni samo skrunjenje naravnih pravic, marveč "skrunjenje pravic človeštva" in da raznaroditev ni v interesu države. Ne bodo jo dosegli, le stopnjo civilizacije da bodo znižali, je zaključil, ker narodne zavesti nihče ne more odpra-viti, najmanj učitelj. "Vaša politika do nas je najboljši učitelj..., ki ga poznam... Vsakršen poskus raznaroditve bo naletel na najbolj odločen in nezlomljiv odpor."7 Uradno razglašena in uresničevana lojalnost pa ni ovirala narodnih voditeljev, da ne bi hkrati razmišljali o ustanovitvi "tajne organizacije po deželi za neronske čase, v katerih smo že", kakor je pisal duhovnik Virgil Šček Josipu Vilfanu decembra 1924. Za tako orga-nizacijo je Šček predvidel, da zmore sam v petih tednih zbrati dovolj ljudi.8 In zarodek take organizacije je res prav tedaj nastal pod samo streho narodnjaškega dnevnika Edinost, po podeželju pa so v okviru legalnih prosvetnih društev in zunaj njih spontano nastajale skupinice za ilegalno delo.