Težko je pisati o besedilih, ki so nastala pred davnimi časi. Znanost sicer zmore, in to tudi nadvse uspešno počne, iz besedil razbirati realno zgodovinsko ozadje, "preprostemu", neznanstvenemu branju pa se dajejo popolnoma drugače, se mu dajejo na edini način, na katerega je svet sploh lahko prisoten v zavesti, kakor zavest sploh lahko povzema podobe sveta. Zgodovina je v psihi prisotna med plastmi kolektivnega nezavednega. Preteklost je v našem vsakdanu prisotna kot nezavedni samonagovor psihe. Ibn Almukafa nam v uvodu razkrije, zakaj je filozof Bidpaj sploh stopil pred kralja: "Kralji so podvrženi omami, ki je podobna pijanosti. In iz nje se ne prebudijo drugače, kakor z nasveti učenjakov ali tako, da jih modreci vzgojijo. Kralji morajo odkriti v nasvetih učenjakov svoj nauk. Prav tako je nujno potrebno, da učenjaki pravilno usmerijo kralje s svojimi besedami, jih vzgojijo s svojo modrostjo ter jih z dokazi odvrnejo od nepravilnosti in nepravičnosti. Prepričal sem se o tem, kar so povedali učenjaki, da imajo modreci veliko obveznost do svojih kraljev, da jih prebudijo iz sna pijanosti tako kot zdravnik, ki poklicno ohranja telesa pri življenju in bolnikom vrača izgubljeno zdravje" (str. 20-21). Zaplet in razplet odnosa med kraljem in učenjakom pa vam bo v zbranem branju povedal veliko več o odnosu med jazom in sebstvom kot o konkretni zgodovinski danosti.