reč podložniki utrpeli veliko škodo zaradi neresničnih obtožb in zlonamernih sumničenj, naslovljenih na kralja in njegov svet, še zlasti v času kralja Edvarda III., ko se je bojeval v Franciji, so med njegovo vladavino izdelali razne statute, ki so zagotovili, da nihče ne sme biti klican na odgovor pred kralja in njegov svet brez rednega procesa. Očitno je bilo, da je nujnost takih postopkov tako velika, da so že pred časom Edvarda III. kakor v njegovih dneh, pa tudi po njegovi smrti razglasili razne statute, ki so olajšali in uredili postopke kralja in njegovega sveta.143 Tako je parlament v 28. letu vladanja Edvarda I. s statutom v 5. členu določil, »da bi morali biti kancler in sodniki kraljevega sodišča poslušni kralju, tako da bi imel v svoji bližini može, ki bi bili poučeni v zakonih in zmožni urediti vse stvari, ki bi prišle pred sodišče, ko bi bilo to potrebno«.144 Statut 37 Edvarda III., člen 18, je določal talionsko načelo, kadar se je izkazalo, da so bile pritožbe kralju neresnične.145 Potem je 38. statut Edvarda III., člen. 9, talionsko načelo razveljavil in predpisal zapor, dokler kralj in prizadeta stranka ne bi dobila zadoščenja.146 V statutih 17 Riharda II., člen 6 in 15, Henrika VI., člen 4, je v takšnih primerih priznana škoda in vrnitev stroškov.147 Vsi ti statuti nujno predpostavljajo, da je mogoče upravičene pritožbe nasloviti na kralja in njegov svet. Ko je v parlamentu v Gloucestru v drugem letu vladanja Riharda II. spodnji dom vložil peticijo, da nikogar ni mogoče z nalogom kanclerskega sodišča ali državnega pečata prisiliti, da bi stopil pred kralja in njegov svet in odgovarjal o svojem svobodnem fevdu, je kralj odgovoril, da ne vidi nobenega razloga, zakaj iz upravičenih razlogov ne bi smel poslati po svoje vazale. In čeprav ni njegov namen, da bi morali tisti, po katere je poslal, odgovarjati finalment, dokončno, o svojih svobodnih fevdih, temveč bi jih morali poslati nazaj v sodno obravnavo, kakor to zahteva