»Potem pa nikar ne odlašaj,« je dejal Zlatogrivec. »Komaj čakam, da jo vidim!« Zviti se je še enkrat priklonil, nato pa se je vrnil k rečnem bregu, kjer se je pasel vol Živko. Jezno mu je zaklical: »Hej, ti neumni bik! Pridi sem, takoj! Gospod Zlatogrivec želi vedeti, zakaj tako divje in neustrašno rjoviš. Le kako si ga drzneš omalovaževati?« Živko je pogledal kvišku. »Kdo pa je ta Zlatogrivec?« je nedolžno vprašal. Zviti ga je presenečeno in ogorčeno pogledal. Zasmejal se je in odvrnil: »Ne veš!? Hočeš reči, da še nisi slišal za kralja tega gozda? No, še prekmalu ga boš spoznal, saj te bo doletela njegova kazen!« Ob teh besedah je Živka preplavila zaskrbljenost in Zviti se mu je še bolj približal. »Povedal ti bom, kdo je Zlatogrivec, ti neumna zver! On je gospodar celotnega gozda. Strahotno močan je in zelo mogočen. Ko z visoko dvignjeno glavo sedi med številnimi privrženci in opazuje svoj teritorij, mu srce raste od ponosa. On nikoli ne dopušča prekrškov!« Živko je zatrepetal. Konec je z njim, prav gotovo. S šibkim glasom se je obrnil k Zvitemu. »Dobri prijatelj, videti si ljubezniv in prijazen, pa tudi jezik znaš dobro sukati. Morda bi se lahko ti potegnil zame, saj Zlatogrivca res nisem hotel užaliti.« »No, morda ti pa le lahko pomagam. Res si videti skromen in dobronameren. Videl bom, kaj lahko storim.« Zviti je volu naročil, naj se ne premakne z mesta, dokler se ne vrne. »Kralju bom zadevo tako predstavil, da ga bo obljuba zavezovala in takrat bo varno, da prideš predenj. Počakaj, kmalu se vrnem!« Zviti je odvihral, Živko pa je medtem zaskrbljeno čakal na rečnem bregu. Šakal je brez obotavljanja stopil pred kralja in z globokim glasom dejal: »Gospodar moj, to ni navadna zver. Sveta žival je, na kateri jezdi sam Gospod Šiva, mogočni uničevalec vesolja.« Zlatogrivec je debelo pogledal. »In kaj ti je rekel?« »Dejal je, da mu je sam Vsevišnji Gospod dovolil, da se pase na travnikih ob reki Jamuni, zato je od same sreče skakal naokrog in veselo tulil.« Zlatogrivec je pomislil in zaključil, da bo to gotovo držalo. Le kako bi lahko kdorkoli brez naklonjenosti bogov tako neustrašno in brezskrbno bival v gozdu? Zato je vprašal Zvitega: »In kaj si mu odgovoril?« »Vaše Visočanstvo, kar naravnost sem povedal, da ste vi vladar te pokrajine. Dodal pa sem še, da tudi vi niste navaden lev in da na vas jezdi silovita bojevnica in Šivova soproga, Durga! ‘Le pazi, da ne užališ