Očitek, da so nedostojne moje plavalne hlačice, v katerih se, živčno bolan, po zdravniškem predpisu zračim, solnčim in kopljem v bazenčku za svojo kulo »kurnik«, je prazen, prisiljen, ker so moje hlačice popolnoma normalne, trapecno vrezane. Če sem skočil v kopalni opremi v bližino okolice po malo južino ali k sosedom preko ulice na solncu izpostavljeno verando, sem se drapiral z obširno rjuho v klasičnih gubah, tako sličen Ghandiju, da so mi šaljivi sosedje (in sosedinje) navzdeli ta priimek, kar dokazuje, da se niso zgražali. Nikdar nisem čul na lastno uho nobene besede iz ust sosedov (in sosedinj), ki bi izražala zgražanje ali pohujšanje, pač pa le več ali manj ponesrečene dovtipe. Objektivno je bila sicer dvolična javna morala s to opremo še bolje zaščitena nego z navadno obleko, ker klasične gube prekrivajo sploh vse telesne oblike. Če sem torej »grešil« (česar si sam ne verjamem), sem grešil v dobroverni primarni človeški naivnosti, tako rekoč v brezpredsodni »nedolžnosti«, nikakor pa ne z namenom, da bi koga še pohujšal (kar je dandanes itak zelo težak problem). Mogoče pa je seve vseeno, da se je kaka staroverna ženica razburila nad lepoto in zapeljivostjo mojih abrahamskih let. Nelogičnost in nedoslednost ljudi pa je kriva, da se ne razburjajo nad podobami v cerkvah, n. pr. nad sv. Boštjanom, ki niti hlačic nima itd. Tudi je Ghandi celo v puritanskem Londonu smel stopiti pred kralja v isti klasični opremi in ni njegova slika v novinah nikogar silila v ogorčevanje.