Hirama so kmalu pogrešili in kralj Salomon je ukazal, naj ga poiščejo, vendar ga niso našli. Tedaj je tistih dvanajst pomočnikov, ki so se ustrašili zločinskega načrta, zapekla vest. V znamenje nedolžnosti so si nataknili bele rokavice , stopili pred kralja in mu razklrili, kar so vedeli. Poslal jih je iskat tri morilce, ki so zbežali. Trije so krenili proti vzhodu, trije proti jugu, trije proti zahodu in trije proti severu.«215 Zdaj je v naslednjem odstavku vrinjen stari, tradicionalni prisežni obrazec oziroma njegova grožnja s kaznijo:216 »Ko je eden od njih počival ob neki skalnati steni, so mu prišli na ušesa glasovi iz bližnje soteske: ›O da bi mi iztrgali jezik pri korenu in me ob oseki zagrebli v morski pesek za ladijsko vrv daleč od obale, kjer se dvakrat v štiriindvajsetih urah menjavata plima in oseka!‹, neki drug glas je tožil: ›O da bi mi iztrgali srce iz golih prsi in ga dali za hrano pticam roparicam!‹ in tretji glas: ›Udaril sem ga močneje od vaju, ubil sem ga! O da bi moje telo presekali na dvoje, sežgali moje kosti, moj pepel pa vrgli v štiri vetrove!‹ Pomočnik, ki je prisluškoval, je šel po tovariše. Sestopili so v sotesko, prijeli in zvezali morilce in jih privedli pred kralja Salomona. Priznali so, kaj se je zgodilo, in si niso več želeli živeti. Potem je kralj poslal devet mojstrov iskat Hiramovo truplo, da bi ga lahko spodobno pokopali. Toda po tem, kar se je zgodilo, je sklenil spremeniti mojstrsko besedo. Ukazal je, naj bo poslej mojstrska beseda tista, ki jo bo kdo prvi spregovoril, ko bodo našli truplo.«