Ponoči ga je hodila Ema večkrat gledat ter mu prinesla čaj ali vodo. Zadnje dni je ob večerih na veliko drevo pred hišo prihajal skovir. Stari ljudje so govorili, da prinaša smrt. Emo je bilo strah. Zvečer je stisnila k sebi Ano in zaspala. Ponoči je šla pogledat gospodarja, a je mirno spal. Ni ga budila, le vodo je dala na stol poleg postelje. Zgodaj zjutraj je pomolzla kravo in nesla gospodarju v sobo kruh in toplo mleko. »Jejte, stric,« je dejala. Ni se premaknil, zato je stopila k postelji in ga stresla. Roka je omahnila s postelje in Ema je opazila, da je mrtev. Videti je bil, kot da spi, spokojen in miren. Bog mu je namenil lepo smrt, je sama sebi dejala Ema. Zaslužil si je to, saj je bil dober človek. Medtem je pritekla Ana in vprašala: »Zakaj se dedek ne zbudi?«