S tresočo roko seže po skodelici na stolu ob postelji, skuša se vzpeti na komolec, prevrne skodelico, tekočina se razlije čez rob in počasi kaplja na lesena, vegasta tla. Omahne nazaj in z vso močjo zakliče njeno ime, ime Anice, ki ne sliši, ki s čokatim moškim stoji pod napuščem in posluša bobnenje vetra. Oko negibno ždi v temnem kotu, pod razpelom. Starec premika ustnice, oblikuje neslišno besedo. Počasi se obrača na bok, zasope, potem vidi, da je svetleča svetloba naglo zaplapolala po vsem prostoru, plamen se je nagnil, pri vratih si nekdo otresa čevlje. Ženska vstopi s kožuhom v roki. Obstane ob postelji in ga gleda. Dolgo tako stoji in pusti, da čas odteka. Starec premakne telo in spet leži na hrbtu z očmi, uprtimi v strop. S kom si bila? vpraša. S kom si bila? vpraša ona. S Kretenom, reče starec. Kreten je v staji, reče Anica. Dobro, reče starec, ne sme v hišo. Anica stopi k postelji, popravlja mu blazino, prepusti mu topel laket, ki se ga njegovi hladni prsti oklenejo. Gleda ji v obraz, njegove oči so izmučene, z upanjem gledajo v njen obraz. Njen obraz je utrujen, oči gledajo prazno predse, kakor poprej v vrtinčenju snega na jasi pred hišo. Tenka modra žila na sencih ji ne utriplje več. Oko se izpod razpela pomakne nad posteljo, spusti se med njuna obraza, med oba pogleda, med izmučenega in praznega. Nekdo je tukaj, reče starec. Kdo bi bil, reče Anica, nikogar ni. Zdaj se pogled spusti noter skozi tanko režo njegovih vek, tja v ozke zenice in rdeča zrkla okrog njih. Oko zdaj gleda iz starca, z njegovimi očmi, prevzame njegov pogled. Jezus, reče starec, za čelom me boli. Oko zdaj skozi rdečo kopreno vidi žensko roko, ki se približuje, modrikasta je od mraza, njena hladna in raskava koža se dotakne čela, pritisne, obmiruje. Dolgo počiva tam, oči se zaprejo, notri v telesu je slabost, šibki udarci srca kljuvajo ob lobanjski svod.