Tla so bila lično posuta z belim peskom, pred okni so visele vesele zelene zavese, stkane iz alg in vodnih ovijalk. Seveda so bile vse sobe, veža in kuhinja, pa tudi shramba polne vode. Drugače tudi ne bi moglo biti, saj je hiša stala na dnu ribnika. Povodni mož se je torej po prstih splazil skozi vežo v kuhinjo. Iz kuhinje se je splazil v dnevno sobo, iz dnevne sobe pa v spalnico. Ko je potem nalahno, nalahno stopil k postelji, je zagledal v košarici iz ločja malega povodnega moža. Fantek je imel oči zaprte: spal je. Peščici sta mu ležali na blazini levo in desno ob debelem rdečem obrazku. Zdelo se je, kot da si mali povodni mož tišči ušesa. ˝Kako ti je všeč?˝ je vprašala žena. Tudi ona je prišla v sobo in gledala povodnemu možu čez ramo. ˝Precej majhen je,˝ je rekel povodni mož. ˝Drugače pa mi je pravzaprav všeč.˝ (odlomek)