"Pa kaj se še mora zgoditi, da to naše hrvaško ljudstvo kaj ukrene in stopi iz sence na ulico," se je, ne preveč glasno, le toliko, da smo ga mimoidoči slišali, spraševal mladenič v zgodnjih dvajsetih na glavnem zagrebškem trgu, ko je, vidno užaloščen, opazoval le kakih osemdeset ljudi, ki so se zbrali okoli organizatorja današnjih protestov v Zagrebu. Ni bil edini, ki je imel marsikaj za povedati čez kruto vsakdanjost, a razmišljajoči so bili večinoma v manjših skupinah, dovolj daleč od jedra protesta in, zagotovo iz previdnosti, dovolj tihi.